Kako je na ODER ZA ZMAGOVALCE prišel ŠAMPANJEC?

To spada v tradicijo motošporta, tudi preko meja kraljevega razreda motošorta: Zmagovalec (in večinoma tudi dirkači na drugi in tretji stopnički) si privošči pošten tuš šampanjca. A mnogi se sprašujejo, zakaj sploh? Kaj sploh počne ta plemeniti vinski produkt na podestu neke avtomobilske dirke in zakaj se ga več poškropi kot spije? V ta namen se moramo podati v kameno dobo avtomobilov, ko so gospodje s svojimi letečimi škatlami uprizarjali dvoboje na življenje in smrt. Verjetno vam sedaj to zveni kot nekakšen lepljiv patos, toda dejstvo je, da avtomobili dobrih sto let nazaj niso bili ravno stabilni in varnost v veliki meri sploh ni obstajala. Kdor je zašel s ceste, je moral računati na najhujše.

Dirkalni šport si je v takratnih dneh lahko privoščil le tisti, ki je imel v žepu dovolj denarja ali pa privilegij, da ga je v avto oziroma dirkalnik posadil proizvajalec. Razumljivo da so si dirkači, med katerimi smo lahko pogosto našli tudi tiste z modro krvjo, po svojem preizkusu poguma privoščili kakšen kozarček ali dva. Vendar pa se to ni tako praznovalo kot danes. In prav tako je predstavljivo, da so gospodje že takrat spili kakšen kozarček znamke Moët & Chandon, iz hiše (bolje rečeno kleti), ki jo je leta 1743 ustanovil Claude Moët. Chandon je bil dodan pozneje, ko je Claudeov potomec Jean-Remy Moët polovico podjetja predal svojemu sinu Victorju kot tudi zetu Pierr-Gabrielu Chandon de Briaillesu. Moët & Chandon je postal dobavitelj francoskega dvorca, že leta 1880 pa so na leto prodali 2,5 milijona steklenic.

Naredimo časovni preskok v leto 1936. Sodeč po informacijah iz hiše Moët & Chandon, so želeli prireditelji dirke Vanderbilt Cup leta 1936 na Long Islandu poleg zares velike trofeje izročiti tudi konkretno steklenico šampanjca. Zato so se New Yorčani odločili za Salmanazar od Moët & Chandona. Salmanazar je devetlitrska steklenica, kar odgovarja ducatu običajnih steklenic šampanjca. Po koncu dirke je bil ravno majhen Tazio Nuvolari znova največji, kar je ob velikanski trofeji izgledalo še posebej smešno. Kako je leteči hudič iz Mantue (kot se je glasil vzdevek Nuvolarija) poziral s to ogromno steklenico Moët & Chandona, velja kot prva fotografija zmagovalca Grand Prix dirke s steklenico šampanjca.

Američani so tudi veliki sokrvici, kako je sploh prišlo do zdaj še tradicionalnega škropljenja s šampanjcem. Leta 1966 se je Fordu končno obrestoval milijonski vložek na dirki 24 ur Le Mansa. Slavili so kar trojno zmago s svojimi dirkalniki Ford GT40 Mark II. Zmagala je naveza Bruce McLaren/Chris Amon, drugo mesta sta zasedla Ken Miles/Denny Hulme, tretje pa Ronnie Bucknum/Dick Hutcherson. O tej temi je bil posnet tudi film, katerega ogled zares toplo priporočamo. Eno uro pred koncem te vzdržljivostne dirke, je Henry Ford II naprosil francoza Freda Chandona, da naj za ceremonijo na odru priskrbi šampanjec. Chandon je poznal takšne želje, ne nazadnje je bilo njihovo podjetje uraden dobavitelj dirke za VN Francije v Reimsu, kjer je Juan Manuel Fangio kot prvi zmagovalec nove dobe Formule 1 leta 1950 prejel steklenico šampanjca.

Chandon je torej Fordu obljubil, da bo poskrbel za stekleničko. “Kakšno stekleničko!” se je jezil šef avtomobilskega koncerna. “Prinesti boste morali eno Jeroboam!” Torej trilitrsko steklenico. Chandon je organiziral nekaj steklenic, toda kaj se je zgodilo potem, ni bilo načrtovano. Na oder za zmagovalce sta takrat stopila tudi oba dirkača Porscheja Jo Siffert in Colin Davis. Omenjena gospoda sta s svojim Porschejem 906 zmagala v dvolitrskem razredu in v tako imenovanem indexu vrednost za sijajno kombinacijo med prostornino, zmogljivostjo in učinkovitostjo. Med igranjem himne, je imela steklenica Sifferta dovolj vročine, povrhu pa tudi ni bila pod budnim nadzorom. Z glasnim pokom se je ločila od zamaška iz plute in uprizorila zajeten tuš za vse, ki so se nahajali v bližini. Jo Siffert je, da se mu ne bi razlila vsa ta plemenita tekočina, pograbil steklenico in si tako kot ostali dirkači še s penečo steklenico privoščil požirek.

Leto dni pozneje, torej 1967, se je zmagovalec dirke Američan Dan Gurney spomnil, kaj je videl leto dni prej. Gurney sploh ni čakal na to, da bi se steklenica sama osamosvojila, temveč se je kar sam polil po glavi in s tem postal vzornik vseh s šampanjcem poškropljenih dirkačev. Njegov partner A.J. Foyt ni želel zaostajati. Prva žrtev Američana je bil Jo Siffert, ki je ponovno zmagal v index vrednosti (tokrat s Porschejem 907 in s partnerjem Hansom Herrmannom). Švicar Foytu ni želel ostati dolžan, zato je Američanu vrnil milo za drago. Bili smo priča pravemu čudovitemu kaosu na odru za zmagovalce.  

Moët & Chandon je leta 1966 postal uraden šampanjec Formule 1 in na tem mestu je ostal vse do leta 2000. Potem je vodstvo kraljevega razreda motošporta sklenilo sodelovanje z blagovno znamko Mumm, ta naveza pa je trajala do konca leta 2015. V letu 2016 in polovici leta 2017 so na odru za zmagovalce uporabljali le peneče vino Chandon (tukaj ni šlo za pravi šampanjec, ker vino ni prihajalo iz področja Champnagne), sredi leta 2017 pa so veljaki Formule 1 našli novega partnerja s šampanjcem in sicer luksuzno znamko Carbon.

A obstaja znamenita dirka, kjer pa se zmagovalec ne tušira s šampanjcem. Na Indy 500 je namreč tradicija steklenica mleka. In človek, ki je dejansko otvoril to tradicijo, je bil Louis Meyer po zmagi leta 1933. Od prirediteljev je zahteval kozarec pinjenca (stranski proizvod masla, op.p.), ker mu je v vročih dneh tako svetovala njegova mama. Leta 1936 je ponovno osvojil Indy 500, tokrat pa je pil iz steklenice za mleko. Nek član uprave Zveze ameriške mlečne industrije se je nekaj let pozneje spotaknil ob to fotografijo Meyera s steklenico mleka in v njej videl odlično reklamno priložnost. Od leta 1956 je Zveza postala uraden sponzor dirke Indy 500  – vse do danes.

Prav tako pa obstaja tudi še izjema dirk Formule 1 na Arabskem polotoku – Bahrajnu in Abu Dabiju – kakor tudi ter v Azerbajdžanu (v preteklosti tudi Malezija), kajti v teh dveh državah je alkohol tabu, zato se v steklenicah nahaja nekakšna voda iz cvetlic, ki ji dodajo CO2, da se lahko dirkači z njo škropijo. Sodeč po mimikah obrazov dirkačev, ta pijača ni pretirano okusna.