Zgodovina neke barve: BRITISH RACING GREEN

Pred kratkim se je v Angliji veliko govorilo o tem, da bi lahko kanadski milijarder Lawrence Stroll, solastnik ekipe Racing Point, prevzel deleže proizvajalca luksuznih športnih avtomobilov Aston Martin.

Od tukaj naprej ni bilo daleč do špekulacije, da bi lahko znana britanska znamka dala ime njegovim dirkalnikom in da bi se le-ti pojavili v tradicionalni “British Racing Green” zunanji podobi. Brez pomisleka lahko rečemo, da Aston Martin zveni bistveno lepše kot Racing Point. Neodvisno od dejstva, da je Aston Martin že zdavnaj v Formuli 1, kot partner ekipe Red Bull: To je povod, da se pove zgodba o tem, kako je “British Racing” prišel do “Green“.

Bodimo odkriti: Dirkalniki v tradicionalnih državnih barvah, to bi bilo nekaj posebnega, mar ne? Danes imamo le še Ferrari v klasični rdeči barvi in srebrne puščice Mercedesa. Prav tako je McLaren znova v zunanji podobi papaja oranžne barve. Zato pa je “British Racing Green” položen na led. A kako so Britanci sploh prišli do svoje zelene barve? Specifične barve za določene nacije: tukaj se moramo vrniti vse do dirke Gordon Bennett Cup, ki je bila izvedena od leta 1900 do 1905 in šlo je za letno dirko za državne ekipe. Država, ki je zmagala, je morala naslednje leto organizirati to dirko. Države kot so Nemčija, Francija, Velika Britanija, Italija, ZDA in še nekatere so smele na štart postaviti po tri dirkalnike. Mnogi dirkalniki so bili sprva sivi, zaradi česar so se navijači pritoževali, da je zelo težko dodeliti dirkalnike posamezni državi. Tako so države izbrale različne barve. To je izvor.  

Kar danes zelo redki vedo: Najprej so Američani izbrali rdečo barvo. Po dolgoletnem protestu Italijanov so zamenjali in je Italija dobila rdečo barvo, ZDA pa so prešle na belo z modrimi črtami. Nemški dirkalniki so bili dolga leta beli, pozneje pa srebrni. Za Britance je bila zelena barva najbolj očitna izbira. Leta 1902 je Selwyn Edge (dirkalnik Napier) dobil to dirko. Ker pa dirka v Angliji ni bila dovoljena, so se organizatorji odločili, da jo izvedejo v dirkaškemu športu bolj naklonjeni Irski. Zeleni otok, zaradi tega zeleni dirkalniki, tako enostavno je to. Ali vendarle ne? Britanski strokovnjak za zgodovino dirkanja David Venables se je poglobil v to temo: “Večina navijačev identificirajo ‘British Racing Green’ z Lotusom Jima Clarka ali pa Bentleyem, zmagovitim dirkalnikom Le Mansa. Resnica pa je, da posebnega tona alo odtenka sploh ni.”

Osnova barva se bolj nanaša na Charlesa Jarrotta in prvi dirkalnik v dirkaški zeleni nikakor ni bil britanski, temveč francoski. Charlesa Jarrotta je francoski avtomobilski proizvajalec Panhard angažiral kot tovarniškega dirkača. Ko je Jarrott prišel v tovarno (v Parizu), so mu morali sporočiti, da je prejel štartno številko 13. Slednja že takrat ni veljala za prinašalca sreče. Da bi Britanca nekoliko pomirili, so Francozi dirkalnik pobarvali v zeleno, barvo, ki naj bi v Franciji prinašala srečo – v drugih državah pa zelena barva pomeni upanje. Jarrott je dirko končal kot deseti, nesreča, ko je njegov mehanik padel iz dirkalnika, pa se je končala brez hujših posledic. Mogoče pa je pri tem učinkovala tudi zelena barva.

Na isti dirki leto dni pozneje, je angleški proizvajalec Napier nastopil z dirkalnikom v olivno zeleni barvi. Sodeč po nekaterih virih, naj bi bil ravno Jarrott tisti, ki je dal povod, čeprav so takrat mnogi avtomobili Napiera tovarno zapustili v tej barvi. Zmagal je S.F. Edge in s tem so si Britanci zagotovili – po pravilniku Bennett Trophy – pravico do izvedbe dirke v naslednjem letu. Ker je bil motošport v Angliji prepovedan, so se Britanci odpravili na Irsko. Veliko Britanijo je ponovno zastopal proizvajalec Napier, tokrat so bili dirkalniki v smaragdno-zeleni barvi. Mnogi so to videli tudi kot odklon od tradicionalne zelene barve Ircev.

Na dirki leta 1903 so različnim predstavnikom držav prvič dodelili tudi barve, čeprav to ni bilo zapisano v pravilniku. Zelena za Britance, bela za Nemce (Mercedes z belgijskim dirkačem Camilleom Jenatzyem je tudi zmagal), modra za Francoze. S tem je bila pot določena. Avtomobilski proizvajalci iz Anglije so v prihodnje svoje dirkalnike (ne vedno, toda vedno pogosteje) na prireditve pripeljali v zeleni barvi – Sunbeam, Bentley, Vauxhall, Aston Martin, Jaguar, Lotus. Predpisano pravilo za to pa ni obstajalo.

V mlajši preteklosti so nekateri Britanci zadržali različne odtenke “British Racing Green“. Bentley (z zmagovalnim dirkalnikom Le Mansa leta 2003), Jaguar (od leta 2000 do 2004, brez uspeha v Formuli 1), kot tudi Caterham (predtem ekipa Lotus), kjer je šlo za britansko ekipo v lasti Tonya Fernandesa, Malezijca in lastnika letalske družbe AirAsia. Konec leta 2014 je Caterham bankrotiral in od takrat se je iz Formule 1 poslovila tudi dirkaška zelena barva.

KLASIČNE DIRKALNE BARVE

Italija: rdeča

Velika Britanija: zelena

Nemčija: bela, pozneje srebrna

Belgija: rumena

Francija: modra

Nizozemska: oranžna

ZDA: bela, potem bela z modrimi črtami, pozneje tudi modra z belimi črtami

Švica: rdeča z belim pokrovom motorja

Irska: zeleno-oranžna

Španija: rdeča z rumenim pokrovom motorja

Švedska: modro-rumena

Južna Afrika: zlata z zelenim pokrovom motorja

Brazilija: svetlo rumena z zelenimi platišči

Japonska: bela z rdečim soncem

Argentina: modra z rumenim pokrovom motorja

Avstralija: zelena z zlatim pokrovom motorja