Bojan Vrbnjak
Ko je leta 1998 zazvonil telefon, se je za Alexa Wurza, nekdanjega dirkača Formule 1, odprla velika priložnost. Avstrijec se v prvem trenutku tega sploh ni zavedel, kajti telefonska številka mu je bila neznana.
A hitro se je pokazalo, da bi Ferrari rad govoril z njim. Takrat je to potekalo še nekoliko drugače, bolj skrivnostno. “Sogovornik na drugi strani je menil, da se moram usesti v avto in se odpeljati do nekega postajališča na avtocesti, kjer moram parkirati svoj avto in vstopiti v drugega,” je na televiziji ORF izdal Wurz. Na koncu je pristal pri Jean Todtu, takratnemu šefu ekipe Ferrari. “Vprašal me je, kako izgleda stanje z mojo pogodbo, ker se zanimajo zame,” pove Wurz, ki je takrat uspešno nastopal za ekipo Benetton in je sezono končal na osmem mestu, kar je bila najboljša uvrstitev njegove kariere. Toda posel je padel v vodo, ker je Wurz vztrajal na svoji veljavni pogodbi. “Naslednje leto ni imel več zanimanja, ker je naša forma padala, tako od ekipe Benetton kot tudi moja.“
Danes je podobno, vsaj kar se tiče zadev okrog skrivnosti. Wurz potrdi, da je to priljubljena varianta: Pogovori oziroma pogajanja, ki jih javnost ne opazi. “V osnovi pa je v Formuli 1 vedno zraven veliko šova,” je povedal Avstrijec. “Toda pri pogajanjih obstaja le črno in belo. Pomeni, ali se pogajanja v celoti odvijajo v zakulisju, povsem tiho in skrivnostno in potem večinoma ekstremno hitro, ali pa se pogaja povsem javno, z namenom ustvarjanja pritiska preko medijev in včasih tudi z lažnimi vestmi. To je tipična Formula 1,” še doda Wurz.
