Kljub temu, da je oziroma zna biti motošport včasih grozljiv, ga vseeno mnogi obožujemo. Fascinacija združitve stroja in človeka, borba dirkača proti dirkaču, človek proti človeku, boj s časom in stezo, neizmerna želja biti boljši, najboljši, preizkušati meje fizike, meje mogočega…vse to in še več ljubitelje motošporta privlači, da si v živo ali na televiziji ogledajo svojo najljubšo dirkalno serijo – pa naj si gre to za Formulo 1 ali pa gokarte.
Toda kljub dejstvu, da lahko danes iz tehničnega vidika pokukamo celo čez meje, čeprav se inženirji s svojimi ekspertizami in analizami nahajajo skorajda na perfektnem področju in so sodobni materiali skorajda neuničljivi, ne moremo trditi, da motošport ni nevaren, kajti to je. Mi običajni ljudje, ki si dirke motošporta ogledamo doma na kavču pred televizijo, navdušeno spremljamo posnetke iz vseh zornih kotov, ker nam sodobna tehnologija sedaj to omogoča, ali pa smo morda polni adrenalina na kakšni dirki nekje na tribuni, ker nas prevzame hitrost teh strojev. A hitro pozabimo, če se tega sploh zavedamo, kakšno je tukaj tveganje. Spričo hudih in tragičnih nesreč v preteklosti (še najbolj od smrti Senne in Ratzenbergerja), se je veliko storilo na varnosti dirkalnikov in tudi dirkališč. Toda počasi je začelo prevladati razmišljanje, da se dandanes nič ne more več zgoditi – vsaj tragičnega ne.
Nesreče, ki bi se pred desetletji končale s smrtjo
Vendar nas šport, ki ga tako obožujemo, sčasoma na zelo grozoviti način spomni in poduči, da ni stoodstotne varnosti. Lepo je dejal Lewis Hamilton v sporočilu, ki ga je objavil po včerajšnji smrti mladega Huberta: “Kdor verjame, da je ta šport varen, se hudo moti. Varnost je iluzija.” Zagotovo. Ta površinsko majhen stik dirkalnika in sivega asfalta pri hitrostih tudi preko 300 km/h ne more zagotavljati stoodstotne varnosti. Tega se morda zavemo šele takrat, ko se pokažejo fotografije povsem uničenih dirkalnikov po nesrečah in šele takrat vsaj deloma dojamemo, kakšna surova sila deluje pri teh hitrostih. Hvala bogu, da monokok (varnostna celica dirkača) ostane nepoškodovan, čeprav za vse obstajajo meje. Meje sposobnosti človeškega telesa, pa naj si bo še v tako izvrstni fizični pripravljenosti.
Poglejmo v bližnjo preteklost in se spomnimo debat ob uvedbi sistema Halo, zaščite glave dirkačev. Kakšno zgražanje se je razširilo po socialnih omrežjih. Formula 1 je izgubila del svojega DNK-ja, obupen dodatek dirkalnikom, estetika veljakom Formule 1 ni ravno dobra stran in še bi lahko naštevali – tako so navijači in tudi nekateri strokovnjaki opisovali in komentirali uvedbo tega zaščitnega loka. Kako smešno te debate zvenijo danes. Če je bila estetika res edini argument proti, potem človek dobi vtis, da se v današnjem času ni moderno zavzemati za varnost. Stigmatiziramo osebe in institucije, ki se zavzemajo za varnost dirkačev, ki so prav tako ljudje. Mladeniči, zakonski možje, očetje. A kako smo dvolični in hinavski v pogledu varnosti, se pokaže, ko si omislimo lastnega jeklenega konjička, v katerem mora biti varnost ne samo stoodstotna, temveč tisočodstotna.
Res je, da so se tragične nesreče dogajale in se bodo, sploh v motošportu in žal je mladi Anthoine Hubert zadnji žalosten primer, vendar se morajo kritiki “pretirane” varnosti in zunanjega izgleda vseeno zavedati, da realen motošport ni virtualna računalniška igrica, kjer lahko svoj dirkalnik raztreščiš kadar hočeš in potem enostavno nadaljuješ. Predvsem Formula 1 se je iz nesreč, ki so se dogajale v preteklosti, veliko naučila. Dirkači danes tudi po grozljivih nesrečah iz dirkalnikov izstopijo nepoškodovani, česar si nekaj desetletij nazaj ne bi mogli predstavljati. Takrat se je vsaka hujša nesreča večinoma končala s tragičnim izidom. Kar je bilo nekoč nemogoče, je danes mogoče.
A žal je včeraj v primeru Huberta nastopilo nekaj, kar si nismo mogli in znali predstavljati, včeraj se je znova pokazalo, da ni absolutne varnosti. In kaj lahko k temu prispevamo mi? Morda bi za začetek pričeli z drugačnim razmišljanjem glede varnosti v motošportu. Morda bi bilo za začetek prav tako dobro, da se odmaknemo od razmišljanja ameriškega navijača, za katerega motošportna dirka ni zanimiva, če na njej ni vsaj za eno kamionsko prikolico polomljene pločevine in če se vsaj dva dirkača ne znajdeta v bližnji bolnišnici. Bog ne daj, da omenjamo še hujše zadeve. Prava ironija pa je, da je v Ameriki varnost zapisana z zelo velikimi črkami.
Morda bo nekdo vedel povedati, da dirkači za to tveganje dobijo pošteno plačilo, zvezdniki celo pravo premoženje, toda zavedati se moramo, da noben denar tega sveta ne odtehta človeškega življenja.