Marko Hanželič
Brazilec si je zmago zagotovil dva kroga pred ciljem, ko je uspel prehiteti do tedaj vodilnega Alexa Palouja in prednost kljub gneči v zadnjem krogu zadržati do cilja. S četrto zmago se je Helio Castroneves dokončno vpisal med velikane 500 milj Indianapolisa, saj se je s štirimi zmagami (slavil je še v letih 2001, 2002 in 2009) na samem vrhu izenačil z legendami, kot so Anthony Joseph Foyt, Al Unser in Rick Mears.
S pole positiona je sicer startal Scott Dixon (Chip Ganassi Racing), a je vodil vsega tri kroge, preden ga je prehitel Colton Herta. Medtem, ko sta se Herta in nizozemski mladenič Rinus VeeKay izmenjevala v vodstvu, je Dixon varčeval z gorivom, kar se je zdela dobra taktična odločitev, če se ne bi pri vhodu vanje zavrtel Stefan Wilson, zaradi česar je bil uvoz v bokse več krogov zaprt, Dixonu pa je med samim postankom zmanjkalo goriva.
Krog kasneje je ista usoda doletela še Alexandra Rossija in oba nekdanja zmagovalca sta zaostala za krog in upov o zmagi je bilo bolj ali manj konec.
Letošnja dirka je potekala pred 140 tisoč gledalci, kar je štirideset odstotkov polne kapacitete dirkališča. Največji incident na dirki se je sicer zgodil v 119. krogu, ko je takrat vodilni Graham Rahal zapeljal v bokse, pri menjavi pa mu zadnjega levega kolesa mehaniki niso ustrezno privili, zaradi česar je Rahal takoj po izhodu iz boksov trčil v zid, kolo pa se je odkotalilo in zadelo dirkalnik Conorja Dalyja.
Za Castronevesom in Paloujem se je na tretjo stopničko uvrstil Simon Pagenaud, med dirkači, ki so kdaj prej nastopali v Formuli 1 pa se je najvišje, na 9. mesto uvrstil Juan Pablo Montoya. Marcus Ericsson je bil 11., lanski zmagovalec Takuma Sato je končal na 14. mestu, novinec Pietro Fittipaldi pa je na 25. mesu za mesto prehitel nekdanjega dirkača ekipe Toro Rosso, Sebastiena Bourdaisa.
