Nekdo je ob pogledu na novi Mitsubishi Colt zavihal nos: “To je vendar Renault Clio z drugačnim logotipom!” To je več ali manj res. Ko blagovna znamka znotraj koncerna na hitro potrebuje nov model, se običajno spremenijo le podrobnosti, da se prihranijo stroški razvoja. Japonski mali avtomobil je le najnovejši v dolgi vrsti takšnih primerov.
Zniževanje stroškov, možnost izdelave izdelka v kratkem času, učinki povečanja proizvodnje, prepoznavnost blagovne znamke: razlogi za kloniranje avtomobilov so številni in – čeprav včasih niso prepričljivi – imajo vse vrste razlogov.
Možnost uvedbe »novega« specifičnega modela za ponovni vstop v tržni segment, da bi lahko hkrati zmanjšali emisije brez velikih naložb in dolgotrajne priprave za popolno prenovo, je mamljiva. Med odobritvijo zasnove, razvojem mehanike in preskušanjem mine več let. Za podpis pogodbe za namestitev svojega logotipa na model druge blagovne znamke je potrebnega veliko manj denarja in časa.Toda, tudi, če je zamisel o spremembi blagovne znamke še tako privlačna: pogosto se je končala tudi s kolosalnimi polomijami. V naslednjih vrsticah vam predstavljamo deset zanimivih primerov badge engieeringa.
Renault Clio – Mitsubishi Colt
Začnimo z najnovejšim primerom: nedavno prenovljeni Renault Clio je s spremembo prednjega dela in logotipov postal novi Mitsubishi Colt. Francoski mali avtomobil, eden najbolje prodajanih avtomobilov v Evropi, je tako dobil japonski potni list, čeprav se tehnično ni nič spremenilo. Tako je Colt na voljo z bencinskim motorjem 1.0 (atmosferski ali turbo) ali s popolnoma hibridnim pogonom s 145 KM.
Toyota Yaris – Mazda 2 Hybrid
Ponovno dva majhna avtomobila. Na eni strani preizkušeni Toyotin hibridni mali avtomobil, na drugi strani pa praktično enak Mazdin analogni model. Toyota Yaris je svojemu rojaku posodila praktično vsak centimeter svojega DNK, kar je podjetju iz Hirošime omogočilo, da ima Mazda 2 Hybrid v svoji ponudbi in zmanjša emisije, ne da bi mu bilo treba od začetka razvijati nov pogonski sklop. Zanimivo: v Mazdinem programu sta tako Toyotin klon kot klasična Mazda 2.
Citroën Ami – Fiat Topolino
Majhno je lepo, še posebej v mestu. In če je poceni, električna in voznike osvobodi dragih cen bencina, je to še toliko bolje. Tako se je Citroënu Ami s svojo velikostjo XXS in privlačno ceno uspelo prebiti v srca voznikov. Njegova nemška različica (ki pa prav tako doseže največjo hitrost 45 km/h) je Opel Rocks-e. Zdaj se mu je pridružil tudi Fiat z modelom Topolino. Ta je dobil elemente klasičnega modela 500, medtem ko je tehnologija ostala enaka. Zaradi tega je italijanska različica videti prikupnejša.
Dacia Duster – Renault Duster
Dacia Duster je model, ki je dokončno pokazal preporod romunske znamke in zaradi izjemno nizkih cen takoj postal prodajna uspešnica. To je bil velik komercialni uspeh, ki pa je zunaj Evrope grozil, da bo postal polomija. Kdo pozna Dacio? Zato se je Renault odločil, da bo nizkocenovni SUV predstavil tudi na svetovnih trgih in tam uporabil svoj logotip. Vse ostalo je, tako kot pri ostalih avtomobilih, enako in identično.
Audi A4 – Seat Exeo
Zakaj bi opustili uspešen model samo zato, ker na trg prihaja nova generacija? Tako so verjetno razmišljali mojstri v skupini Volkswagen leta 2009, ko so predstavili novi Audi A4. Z logistično mojstrsko potezo so preselili proizvodne obrate starega A4 iz Ingolstadta v Martorell k Seatu in ustvarili model Exeo. Morda še nikoli prej ni bil model španskega proizvajalca oblikovan na tako premium način. Škoda le, da je bila tehnologija zastarela, in čeprav je bil bistveno cenejši od nemškega kolega (približno 30 odstotkov manj), sta se limuzina in kombilimuzina na trgu obdržali le štiri leta.
Chery Tiggo 3x – DR 3.0
To je primer podjetja, ki je s spreminjanjem blagovne znamke ustvarilo enega najširših naborov izdelkov na trgu, saj je več blagovnih znamk prevzelo linije in mehaniko svojih kitajskih kolegov. DR na podlagi sporazuma s Cheryjem in drugimi kitajskimi proizvajalci v Italijo uvaža modele vzhodnega velikana in jih sestavlja v tovarni Macchia d’Isernia, pri čemer spremeni nekatere vizualne podrobnosti. Med njimi je tudi DR 3.0, kompaktni SUV, ki izhaja iz kitajskega kolega Chery Tiggo 3x.
Alfa Romeo Arna – Nissan Cherry
“Arna, in takoj postaneš Alfista” je bil slogan italijanskega oglasa za predstavitev modela Alfa Romeo Arna. Trditev, ki ni bila dovolj, da bi italijanske voznike prepričala, naj se usedejo za volan modela, izdelanega v sodelovanju z Nissanom (Arna je pomenila Alfa Romeo Nissan Auto). Težava: tehnologija je izhajala iz Alfasuda, dizajn pa je bil skoraj nespremenjen prevzet od Nissana Cherry. Alfisti bi verjetno raje videli, da bi bilo obratno.
Chrysler 300 – Lancia Thema
Po Fiatovem prevzemu Chryslerja leta 2009 med svetovno gospodarsko krizo je italijanska skupina uporabila nekatere modele ameriškega podjetja za oživitev poslovanja Lancie. Tako je med drugim nastala Lancia Thema, preprosto Chrysler 300 z oznako podjetja s sedežem v Torinu. Več kot pet metrov dolga limuzina z razkošjem v ameriškem slogu, daleč od okusa Evropejcev.
Zaradi izjemno žejnih motorjev in nezanimive vozne dinamike so njene prodajne številke hitro padle. Neverjetno, kako so se v tem času obrnile tehnične tradicije, ki so desetletja delile Italijo na dve polovici: Alfa Romeo s pogonom na sprednji kolesi in Lancia s pogonom na zadnji kolesi.
Fiat Panda – Seat Panda
Eden najbolj znanih italijanskih avtomobilov, ki je že leta nesporna prodajna uspešnica: Fiat Panda. Vesel model, katerega izvirno različico iz leta 1980 je ustvaril Giorgetto Giugiaro, v Španijo pa je bil pripeljan pod imenom Seat Panda. Nastal je na podlagi sporazuma med obema podjetjema in so ga izdelovali med letoma 1980 in 1986.
Spremenil se je le logotip, medtem ko je ostalo enako od prvega do zadnjega vijaka. Od leta 1986, ko se je sodelovanje med Fiatom in Seatom končalo, je morala španska Panda na novo izumiti svojo podobo in ponovno so angažirali Giugiara, ki je posodobil linije, da bi se razlikovala od svojega nekdanjega dvojčka. Tako se je rodila Marbella, Panda z nekoliko drugačnimi linijami.
Toyota iQ – Aston Martin Cygnet
Morda eden najbolj nenavadnih primerov badge engineeringa v zgodovini. In eden od najodmevnejših neuspehov. Po drugi strani pa je bilo to pričakovano. Zagotovo ni lahko iz majhnega (zelo majhnega) mestnega avtomobila, ki je bil razvit kot konkurent Smartu Fortwo – ne da bi mu to uspelo -, narediti svojevrstno asfaltno ponudbo za lastnike superavtomobilov.
V Gaydonu so namreč vzeli Toyoto iQ, ji dali nov obraz, usnje v notranjosti in nekaj drugih dodatkov ter izdelali Aston Martin Cygnet. Trikrat dražji od japonskega bratranca, od katerega je podedoval tudi motor (1,3-litrski štirivaljnik z 99 KM), je bil tako zelo neuspešen, da so ga izdelovali le tri leta. Narejenih je bilo le 600 vozil, ki so danes izjemno priljubljeni med zbiratelji.