Nekaterih oblik ni mogoče izboljšati. VW je nekoč uporabljal ta slogan za oglaševanje modela Beetle. Stavek velja tudi za drug avtomobil: več kot 50 let po premieri leta 1967 se zdi NSU Ro 80 brezčasen. Zato je še toliko bolj presenetljivo, da se je Pininfarina že leta 1971 lotil oblikovanja potencialnega naslednika modela Ro 80.
Rezultat je bil predstavljen na avtomobilskem salonu v Torinu: konceptno vozilo Ro 80 2 Porte +2, katerega precej nenavaden videz preseneča še danes. Pininfarina, ki je znan po svojih modelih za Ferrari, je takrat verjetno imel slab dan. Natančneje, Paolo Martin, ki je napisal tudi tako velike stvari, kot so Fiat 130 Coupé, Peugeot 104 ali mega-ploščati Ferrari 512S Modulo.
Enega zadnjih avtomobilov, ki jih je Rudi Klein pridobil za svojo zbirko, 2 Porte + 2 je leta 1995 kupil njegov dolgoletni prijatelj in prodajalec vozil Mercedes-Benz Thomas Taffet iz Chatswortha v Kaliforniji. Kmalu zatem, po le enem ali dveh razstavnih nastopih na zahodni obali, je bil edinstveni NSU dostavljen v trajno izposojo v Audijev Museum Mobile v Ingolstadtu, kjer je bil razstavljen do vrnitve v ZDA. Tam smo ga lahko fotografirali leta 2019. Avtomobil je zdaj na dražbi pri dražbeni hiši RM Sotheby’s.
V Pininfarininem sporočilu za javnost za mednarodni avtomobilski salon v Bruslju leta 1972 je bilo navedeno, da bo študija tam razstavljena, potem ko je bila „prvič prikazana na nedavnem avtomobilskem salonu v Torinu, kjer je naletela na velik uspeh pri kritikih in javnosti“. Avtomobil je po razstavah še naprej vzbujal pozornost, na primer na srečanju NSU na Nizozemskem leta 1994. A vrnimo se k oblikovanju: Pininfarinov razstavni avtomobil 2 Porte + 2 je temeljil na poznejšem primerku modela Ro 80 z Wanklovim motorjem in je v celoti temeljil na originalni karoserijski strukturi, pri čemer so bili pragovi ojačani za namestitev nove karoserije.
Kot pove že ime, je v notranjosti prostora za dve odrasli osebi in dva otroka, kar je bila takrat v Evropi običajna konfiguracija 2+2, vendar s štirimi vrati namesto dveh, od katerih se zadnji dve odpirata na sredini. Pininfarinino enako inovativno notranjost so zaznamovali armaturna plošča, zasnovana na modelu Ro 80, z vsemi instrumenti, ergonomsko nameščenimi pred voznikom, nastavljivimi vizirji za zaščito pred močno sončno svetlobo in obsežnim oblazinjenjem, ki zagotavlja varnost potnikov v primeru trka.
Pri oblikovanju modela 2 Porte + 2 je bila poudarjena aerodinamika z velikimi dovodi zraka na spodnji strani vetrobranskega stekla ter na straneh strešnih panelov in vrat. Toda zakaj je moralo temnejše območje na boku odsevati obliko strehe? Dandanes so v oči zbodli tudi oglata oblika in odbijači iz debele PU pene s širokopasovnimi žarometi, vendar je bilo to leta 1971 zelo modno. Tehnični podatki so bili večinoma prevzeti iz Ro 80. Posebnost so bila zadnja vrata, ki so se odpirala v nasprotni smeri, tj. na stebričku C. Ta vrata, popularno imenovana samomorilska, so bila v Nemčiji od leta 1961 prepovedana, saj jih ob nenamernem odprtju med vožnjo ne potisne tok zraka, temveč se nenadoma odtrgajo.
Zato so bila zadnja vrata vozila Ro 80 2 Porte +2 nekoliko prekrita s sprednjimi vrati, tako da jih je bilo mogoče odpreti le, ko so bila sprednja vrata odprta. (Od tod ime „2 vrata +2“) Zanimivo je, da je Wanklov avtomobil več kot 30 let pozneje to zamisel ponovno uporabil v spremenjeni obliki: Mazda RX-8. Posebnost je bila tudi streha, katere velik del je bilo mogoče zložiti nazaj in postaviti na pokrov prtljažnika. Ta zasnova je bila predhodnica današnjih zložljivih streh. Vrata so bila posebej ojačana za boljšo zaščito pred bočnim trkom.
Leta 1971 pa je NSU že pripadel Audiju, kjer v nedonosnem modelu Ro 80 niso več videli velike prihodnosti. Že iz tega razloga nov razvoj ni prišel v poštev. Tudi o faceliftih niso razmišljali, razen o večjih zadnjih lučeh leta 1975. Želite poseben model Ro 80? Pri RM Sotheby’s je ocenjena cena od 60.000 do 80.000 ameriških dolarjev.
