Leta 1981 je Mercedes-Benz na mednarodnem avtomobilskem salonu (IAA) v Frankfurtu predstavil raziskovalno vozilo „Auto 2000“. Ta projekt je bil del pobude, ki jo je konec sedemdesetih let prejšnjega stoletja sprožilo zvezno ministrstvo za raziskave in tehnologijo. Cilj je bil razviti pionirske koncepte vozil, ki bi ustrezali zahtevam novega tisočletja.
Za Mercedesovo vozilo „Auto 2000“ je bila značilna aerodinamično optimizirana karoserija z izjemno nizkim koeficientom zračnega upora 0,28. Posebej presenetljiv je bil velik „Kammheck“, ki ni bil le značilen za zasnovo, temveč je tudi pomembno prispeval k zmanjšanju zračnega upora. Ta zasnova je temeljila na raziskavah nemškega aerodinamika Wunibalda Kamma iz tridesetih let prejšnjega stoletja. Vendar pa lahko tu domnevamo tudi kasnejše „Shooting Brakes“ modelov CLS in CLA.
Osrednji del razvoja je bil 3,8-litrski bencinski motor V8 z deaktiviranjem valjev, katerega namen je bil zmanjšati porabo goriva. Ta tehnologija, ki je bila takrat novost, je pri nizki obremenitvi deaktivirala štiri od osmih valjev in tako preprečila nepotrebno porabo goriva. Natančno krmiljenje sistema je zagotavljalo, da so bili prehodi med aktiviranimi in deaktiviranimi valji komaj opazni, kar je bil tehnološki napredek, ki je bil pozneje uporabljen v številnih serijskih vozilih.
Drugi koncept pogona je bil 3,3-litrski šestvaljni dizelski motor z biturbo polnjenjem. Ta motor je bil zasnovan tako, da je združeval visoko zmogljivost in največjo učinkovitost. S porabo le 7,5 litra dizelskega goriva na 100 kilometrov pri potovalni hitrosti 120 km/h je v tistem času postavil nove standarde varčnosti. Tehnologija biturbo, pri kateri sta sodelovala dva različno velika turbinska polnilnika, ni zagotavljala le enakomerne moči, temveč tudi izjemno zmanjšanje emisij.
Tretji in najbolj ambiciozen koncept je bil uporaba plinske turbine. Ta oblika pogona je bila znana predvsem po svoji kompaktni zasnovi in nizkih emisijah onesnaževal. Plinske turbine lahko zgorevajo različna goriva, zato so bile še posebej vsestranske. Vendar je ta koncept trpel zaradi sorazmerno visoke porabe goriva v območju delne obremenitve, kar je oteževalo serijsko proizvodnjo. Kljub temu so raziskave te tehnologije predstavljale pomemben korak k alternativnim oblikam pogona.
Poleg pogonskih sistemov je Mercedes-Benz velik pomen namenil tudi varnosti in udobju. Avto 2000 je bil opremljen z integriranimi sedeži, pri katerih so bile vse zaponke varnostnih pasov vgrajene neposredno v sedež. Mercedes je prvič uporabil popolnoma digitalni prikazovalnik instrumentov in navigacijski sistem. V zadnjem delu so bili preizkušeni tudi posebni sistemi za zadrževanje otrok. Odbijači vozila so bili zasnovani tako, da so v primeru trka zagotavljali boljšo zaščito pešcev.
Raziskovalno vozilo ni služilo le kot nosilec tehnologije, temveč tudi kot smerokaz za prihodnje serijske modele. Številne inovacije, preizkušene v vozilu „Auto 2000“, so se pozneje uveljavile v serijski proizvodnji in pomembno vplivale na razvoj sodobnih vozil. Vozilo „Auto 2000“ je danes na ogled v muzeju Mercedes-Benz in priča o inovativni moči in viziji takratnih inženirjev.
