Leta 1991 je Bertone na avtomobilskem salonu v Detroitu predstavil konceptni avtomobil, ki je s svojim nekonvencionalnim stilom pritegnil pozornost. Imenoval se je Emotion in bil prototip, zasnovan na tehnični osnovi takrat že 15 let starega modela Lotus Esprit. Lotus je bil takrat del koncerna General Motors.
Projekt je potrdil že uveljavljeno sodelovanje med Bertonejem in ameriškim koncernom, potem ko sta bila predstavljena konceptna avtomobila Ramarro (1984) in Nivola (1990), ki sta bila oba opremljena z motorjem iz Chevroleta Corvette.
Bertone Emotion je bil s tehničnega vidika v celoti zasnovan na šasiji takratnega modela Lotus Esprit. Čeprav je imel ta konceptni avtomobil enak medosni razmak, in sicer 2,45 metra, so se njegove proporcije bistveno razlikovale od izhodiščnega modela. S skupno dolžino le 4,06 metra je bil Emotion izjemno kompakten in je imel zelo kratke previsne dele.
S svojimi oblikovalskimi značilnostmi je kupé s sredinsko nameščenim motorjem spominjalo na zgodovinske klasike Bertoneja, kot sta Lancia Stratos ali Lamborghini Bravo. Oblikovanje se je odlikovalo po namernem odmiku od takrat priljubljenega »biodizajna« in je namesto tega stavilo na stroge, minimalistične linije brez stilističnih pretiravanj.
Njegov videz so zaznamovali skoraj vodoravna linija pasu, zunanja stekla, ki so bila v isti ravnini s karoserijo, ter klinasta sprednja stran. Posebna oblikovalska značilnost je bila zasnova oken: stranska okna so se proti zadku močno zoževala, kar je prešlo v konično zadnje steklo in strehi dalo izrazito trikotno obliko. Poleg tega je študijski model imel hitrostno odvisen, izvlečen zadnji spojler.
V ozadju razvoja so krožile vztrajne govorice o zgodbi nastanka tega dizajna. Spekuliralo se je, da je Nuccio Bertone ta osnutek prvotno predložil kot oblikovalski predlog za prihajajoči super športni avtomobil Bugatti EB110, kjer pa je bil zavrnjen. Nato je studio ta oblikovni jezik prilagodil za šasijo Lotus, v upanju, da bo Lotus navdušil za morebitnega naslednika modela Esprit.
V resnici je šlo pri eksponatu, ki je bil razstavljen v Detroitu, za povsem statičen model brez delovanja. Čisto teoretično pa je bil koncept namenjen vgradnji serijskega pogonskega sistema znamke Lotus. Pri tem je šlo za preizkušeni 2,2-litrski štirivaljni bencinski motor s turbopolnilnikom in hlajenjem polnilnega zraka („Chargecooler“), ki je razvijal moč 268 PS ter največji navor 354 Nm.
Prenos moči naj bi potekal prek ročnega petstopenjskega menjalnika na zadnja kolesa. Na papirju so za lahki kupé izračunali športne vozne zmogljivosti: pospešek od 0 do 100 kilometrov na uro naj bi dosegel v natanko petih sekundah, teoretična največja hitrost pa naj bi znašala 273 kilometrov na uro. Vendar serijska proizvodnja ali nadaljnji razvoj koncepta nikoli nista bila uresničena.