Morebitni nasledniki kultnega avtomobila imajo vedno težko nalogo. Čeprav so bili ustvarjeni z dobrimi nameni, ostanejo v retrospektivi večinoma le opomba ob robu zgodovine. Tako je bilo tudi v primeru Citroëna Dyane, katerega proizvodnja se je začela leta 1967. Ob premieri koncepta 2CV na pariškem avtomobilskem salonu leta 2026 se ozremo nazaj na oglato sestro tako imenovane »račke«.
Pri tem ideja, na kateri temelji Dyane, sploh ni slaba: legendarni 2CV, znameniti »spaček«, je bil konec 60. let že star skoraj dve desetletji. Modernizacija je nujna, še zlasti ker je Renault z modelom R4 že od leta 1961 na trgu uveljavil izjemno uspešnega in praktičnega konkurenta. Poleg tega želi Citroën zapolniti vrzel med minimalistično »račko« in večjim modelom Ami 6.
Vendar se zgodba odvija drugače, kot je bilo načrtovano. Medtem ko je osebna različica modela Dyane vedno ostala v senci prvotnega modela 2CV, se je prav njena gospodarska različica izkazala za popoln uspeh: model Acadiane, ki je bil predstavljen leta 1978, je pokazal, kako odlično ta koncept deluje kot praktično gospodarsko vozilo.
Ime »Dyane« izhaja iz tradicionalnega proizvajalca Panhard, s katerim se je Citroën združil leta 1967 in ki je med drugim proizvajal model »Dyna«. Večina razvojnega dela za novi model poteka prav pri Panhardu. Pri Citroënu uradno nikoli ne govorijo o neposrednem nasledniku modela 2CV, a že sam pogled na obliko takoj sproži številne govorice.
Dyane, ki je komaj kaj daljša od 2CV, deluje bolj gladka, čvrsta in sodobna, ne da bi pri tem popolnoma opustila znano silhueto. Zadnja vrata in vetrobransko steklo sta precej večja, a pod karoserijo ostaja sorodnost neizpodbitna: šasija in motorji, zračno hlajeni dvovaljni bokserji, izvirajo neposredno iz modela 2CV. Osnovni model Dyane, ki je bil na voljo le kratek čas, iz 425 ccm delovne prostornine izvleče skromnih 18 KM. Kasneje so sledile različice z močjo 24, 28 in 32 KM, pri čemer pod pokrovom nikoli ni delalo več kot 602 ccm.
Citroën je model Dyane proizvajal skupno 16 let, do leta 1983, v več kot 1,4 milijona izvodov, med drugim tudi v takratni Jugoslaviji in v Iranu. V Nemčiji je bilo prodanih natanko 22.367 vozil; danes so prava redkost. Čeprav se 1,4 milijona vozil sliši spoštljivo, pričakovani velik uspeh ni prišel. To je posledica več dejavnikov: v okviru gibanja leta 1968 je 2CV nenadoma postal avtomobilski simbol. Čeprav vozniki »rac« zaradi sodobnejše tehnologije in sprednjih kolutnih zavor razmišljajo o zamenjavi avtomobila, ostajajo pogosto iz prepričanja zvesti svojemu prvotnemu modelu.
Ko je Citroën od leta 1970 naprej tudi model 2CV opremil z najmočnejšim motorjem iz modela Dyane, je pomembna spodbuda za nakup tega novinca izginila. Poleg tega velja: kdor resnično želi preiti na višjo raven in išče večjo vsakodnevno uporabnost, dobi v Renaultu 4 za svoj denar polnopravni štirivaljni motor. Šasija modela Dyane je kljub temu pustila trajen pečat v kulturi prostega časa, saj je bila osnova za leta 1968 predstavljeni, na bistvo zreducirani avtomobil za plažo Méhari s plastično karoserijo.
Vzporedno z razvojem osebnih avtomobilov ima tudi Citroënova divizija gospodarskih vozil dolgo tradicijo. Ideja o izdelavi majhnega tovornega vozila na podvozju modela 2CV sega v konec 40. let prejšnjega stoletja. Leta 1951 je bil predstavljen prvi »2CV Fourgonnette«. V bistvu gre za model »račka«, ki je v zadnjem delu tako prilagojen, da lahko nosi funkcionalno zaprto nadgradnjo z nosilnostjo dveh in pol centov (250 kg).
Majhen dostavni avtomobil je takoj postal uspešnica. Skozi leta je Citroën nenehno izboljševal zmogljivost in nosilnost: delovna prostornina se je postopoma povečala s prvotnih 375 ccm na kar 602 ccm, medtem ko se je nosilnost pri zadnjih različicah modela AK400 povečala s 250 kilogramov na celih 400 kilogramov.
Leta 1977 se je rodila odločitev, da se zastarelo kombi vozilo »Kasten-Ente« posodobi. Kot tehnično in stilistično osnovo so izbrali karoserijo sodobnejšega modela Dyane. Nastanek modela je legendarni: prvi prototip je bil v tišini izdelan in predan stranki s floto vozil, ki je v uporabi imela več kombijev 2CV. Ko so se naslednje jutro vozniki hoteli odpraviti na svoje vožnje, je eden izmed njih naletel na povsem novo vozilo: Acadiane, kot so poimenovali ta model.
Voznik je navdušen: nova, bolj funkcionalna armaturna plošča, precej večje vetrobransko steklo za boljši pregled ter širša stranska vrata z ročnimi stekli prinašajo opazen napredek. Prtljažnik ima zdaj prostornino 2.270 litrov, nosilnost pa se je povečala s 400 na skoraj 500 kilogramov. Da bi lahko nosil večjo težo, Acadiane vozi na širših Michelinovih pnevmatikah dimenzije 135-15ZX namesto na pnevmatikah 125-15X, ki so se uporabljale pri modelih Dyane in 2CV.
Tudi pogon je posebej prilagojen: dvovaljni motor s prostornino 602 cm³ z oznako AYU razvija moč 30 DIN-PS in zagotavlja krivuljo navora, ki je popolnoma prilagojena zahtevnemu vsakdanjemu delu. Z največjo hitrostjo 100 km/h je ta majhen dostavni avtomobil dovolj hiter. Za varnost skrbijo kolutne zavore spredaj ter od leta 1980 naprej avtomatski, od obremenitve odvisni regulator zavorne sile na zadnji osi.
Acadiane je bil homologiran maja 1977, uradna predstavitev na trgu pa je potekala januarja 1978. Vozilo je postalo sanje vseh obrtnikov in ponudnikov storitev: najsi gre za cvetličarje, električarje, slikarje, kurirje ali mlekarje – vsa ta panoga je cenila ta preprost in okretni dostavni avtomobil. Ko je Citroën leta 1984 predstavil kombi različico modela Visa (precej večji C15), naj bi ta pravzaprav nasledil model Acadiane.
Vendar pa kupci ostajajo trdovratni: mnogi zvesti ljubitelji še naprej zahtevajo model Acadiane. Tako model ostane v uradnem katalogu še do druge polovice leta 1987. Z več kot 250.000 izdelanimi primerki model Acadiane doseže življenjsko dobo natanko desetih let in dokaže, da je Dyane na področju gospodarskih vozil na koncu le napisal svojo povsem lastno zgodbo o uspehu.