Vprašanje, kako napeto in naporno je upravljanje modernega dirkalnika Formule 1, zaposluje mnoge navijače in tudi strokovnjake. Številna pomagala in podpora inženirjev ter moštvenih strategov so nekoč iz zahtevne naloge naredila primerljivo lahko nalogo za današnje dirkače. Čeprav je pripomba pokojnega Nikija Laude neumestna, ampak danes bi lahko z določeno mero ironije zares dejali, da lahko te dirkalnike vozi vsaka opica.
Predvsem v primerjavi s starimi časi, ko so bili dirkači večinoma prepuščeni lastni sposobnosti in znanju, pa imajo današnji zvezdniki Grand Prix športa veliko več pomagal in seveda podpore. Vendar je potrebno tukaj v “zagovor” omeniti, da so tudi dirkalniki postali veliko bolj kompleksni. A Olivier Panis, nekdanji dirkač Formule 1, o tem ne želi ničesar slišati. Senzacionalni zmagovalec dirke v Monaku leta 1996, je med letoma 1994 in 2004 skupaj odpeljal 157 dirk, od katerih je pet končal na stopničkah. Zmaga v Monaku je ostala njegova edina v karieri.
Danes 52-letni Francoz se je v pogovoru s kolegi iz Auto Hebdo čustveno spomnil na svoj aktiven čas, ki ga je označil kot čarobnega: “Posebej med letoma 2002 in 2004 je bilo enostavno veličastno. Performanca dirkalnikov je bila preprosto nora. Na stezo si se podal s svežimi gumami in samo 40 kilogrami goriva v rezervoarju in potem si znova prišel v bokse po sveže gume in 40 kilogramov goriva. Od prvega do zadnjega kroga je bil to pravi izziv in to je bilo čarobno.”
A od tedaj se je veliko spremenilo, poudarja Francoz in pojasni: “Ogledam si dirke, ker je pač to del mojega življenja, a šport se je močno spremenil. Obožujem kvalifikacije, kajti verjamem, da tam vidimo, kako nori so ti dirkalniki. Ampak dirke? Te so od najboljšega časa kvalifikacij oddaljene osem sekund in inženirji so tisti, ki upravljajo potek dirke.“
“Pazi se na temperature gum, na zavore, na motor – to mora biti za dirkača zelo dolgočasno,” domneva Panis, ki je trdi: “Prepričan sem, da 90 odstotkov dirkačev meni podobno, ampak če celo življenje delaš na tem, da ti uspe priti v Formulo 1 in potem dobiš svojo priložnost, pač vzameš to, kar lahko dobiš,” doda Panis.
V neki meri se lahko z njim samo strinjamo, kajti kje so časi, ko je Mika Hakkinen po dirki v izjemni vročini komajda prilezel iz kokpita, ko so prvi trije na stopničkah izgledali izmučeno kot gradbeni delavci, ki so ves dan kopali jarke. Danes temu ni tako, dirkači sploh ne kažejo znakov utrujenosti ali izmučenosti, na testiranjih pa brez težav odpeljejo razdalje dveh ali treh dirk v enem dnevu.