O vročinskem valu, ki je na višku poletja zajel Evropo, v Italiji ni bilo več ne duha ne sluha. Temperature v Monzi so se gibale med 17 in 19 stopinjami Celzija, med dirko je bilo največ 21 stopinj. V Singapurju bodo razmere povsem drugačne – nad tridesetimi stopinjami Celzija in v kombinaciji z 80-odstotno vlažnostjo zraka, kar pomeni bistveno bolj zahtevne pogoje tako za dirkače kot tudi za material.
Res je, da gre za nočno dirko, a na južnem robu Malajskega polotoka se ob sončnem zahodu temperature spustijo kvečjemu za stopinjo ali dve. V kokpitu temperature med dirko dosežejo tudi 60 stopinj Celzija, kar je le malo manj kot v povprečno vroči savni. Situacija je za dirkače vsekakor vse prej kot prijetna, še posebej, ker jih v obdobju slabih dveh ur, kolikor traja dirka, obdaja tudi več slojev ognjevarnih materialov. Vsaj malo se dirkači lahko ohladijo s hladilnimi brezrokavniki, v katere so všite vrečke z ledom, pa tudi s hladilnimi ovratniki, ki jim jih inženirji nadomeščajo med posameznimi vožnjami.
Boj z vročino: 60 stopinj Celzija in več v kokpitu
Na notranjo temperaturo telesa takšne rešitve kaj prida vpliva nimajo, je pa dirkačem zaradi takšnega hlajenja vseeno malce bolj udobno med čakanjem. Za ohladitev je sicer najprikladnejša plastična kad, ki jo napolnijo z mrzlo vodo in kjer se po koncu posameznega dela tekmovanja dirkači namakajo od 5 do 20 minut, odvisno od urnika. Med samo dirko so možnosti za ohladitev pičle. Še največ, kar lahko stori dirkač je, da malce odpre vizir in skozi režo spusti nekaj (vročega) zraka ali pa se poskuša odžejati s pijačo, ki je prvih nekaj krogov resda še hladna, nato pa iz kroga v krog vse bolj spominja na čaj.
Vnos zadostne količine tekočine je v takšnih razmerah vitalnega pomena, saj vsak izmed dirkačev z znojenjem izgubi več kot 3 kilograme telesne mase. Nič na boljšem niso niti mehaniki v boksih, ki delajo pri štiridesetih stopinjah Celzija. V takšnih pogojih imajo ekipe celo predpisane protokole – pri Mercedesu npr. osebju priporočajo, da spije med tri in pet litrov tekočine dnevno.
Boj s pospeški in pojemki: Ena najzahtevnejših stez v koledarju F1
S petimi kilometri in 6,3 metra dolžine steza Marina Bay Street Circuit ne spada med najdaljše, je pa vsekakor med najbolj zahtevnimi. Ima namreč kar 23 ovinkov, od tega 14 levih in 9 desnih, sledijo si zelo na gosti, tako da je najdaljša ravnina dolga vsega 800 metrov, kar seveda pomeni zelo malo možnosti počitka za roke, noge in glavo.
Zaradi nižje povprečne hitrosti so ulične dirke običajno krajše od tistih na dirkališčih, a tudi v tem primeru je Singapur posebnost. Dirka je dolga 61 krogov, vse skupaj pa se zelo bliža dvema urama, kar je zgornja arbitrarna meja, kolikor lahko traja dirka Formule 1. Štiri izmed enajstih dirk so se končale po dveh urah, najhitreje pa so dirko zaključili v uri in 51 minutah. Za primerjavo – dirka v Monzi je trajala vsega uro in četrt.
Poigrajmo se še malo s statistiko. Dirkač v povprečju na krog zavira petnajstkrat, kar je več kot na katerem koli prizorišču dirk Formule 1 v aktualnem koledarju. V Monzi zavira vsega šestkrat na krog, v Monaku, Budimpešti ali Bakuju enajstkrat. To skupaj pomeni 24 sekund zaviranja na krog ali približno četrtino celotnega kroga. V 61 krogih to skupaj nanese za 70 ton pritiska na stopalko zavore oziroma za 630 kilogramov pritiska na minuto vožnje. Na takšni stezi so seveda na udaru tudi voznikov vrat, roke in trup, k zaviranju pa seveda sodi tudi prestavljanje – na krog dirkač kar 62-krat menja prestavo. Vse skupaj je sicer odvisno od same situacije na dirki. Na lanski izvedbi je vodilni Lewis Hamilton izvedel 3.100 prestavljanj, na drugi strani je Valtteri Bottas, ki je večino dirke preživel v gneči, prestavil 4.140-krat.
Boj z uro: Spat ob petih zjutraj
Med bolj zanimivimi podatki glede VN Singapurja je tudi ta, da se zaradi nočne dirke ekipe držijo evropskega časa, kar pomeni, da se dirkači prebujajo okoli poldneva (to je dobrodošla novica predvsem za Romaina Grosjeana, ki ne slovi kot človek, ki rad zgodaj vstaja), ob enih ali dveh sledi zajtrk, kosilo pa okoli sedmih po lokalnem času. V posteljo se dirkači odpravljajo okoli petih zjutraj, torej tik pred zoro.
Ekipe pri vsem skupaj ničesar ne prepuščajo naključju, zato zakupijo cela nadstropja hotelov in se z osebjem v njih dogovorijo o zatemnitvi in prilagojenem urniku obrokov in čiščenja.