VN Monaka 1988: Ayrton Senna in najhitrejši kvalifikacijski krog
»Kvalifikacij se je lotil, kot da se pripravlja na versko razodetje,« je o Brazilčevem pristopu na njegovi šele tretji dirki za McLaren povedal Jo Ramirez, takratni šef ekipe. Njegova osredotočenost in odločenost biti hitrejši od Prosta je spominjala na gorečnost vernika in Monte Carlo je bil idealen prostor za takšen verski obred. Kvalifikacije je Senna končal sekundo in 427 tisočink pred Prostom in 2 sekundi in 680 tisočink pred tretjeuvrščenim Bergerjem.
»Bil sem v drugi dimenziji, zame je bila steza pravzaprav tunel, po katerem sem kar vozil in vozil… Na koncu sem spoznal, da je bilo vse skupaj nad mojo zavestno kontrolo. Bil sem nad svojim limitom, a še vedno sem lahko tu in tam pridobil nekaj tisočink. Na koncu je bil to moj maksimum, brez možnosti za še kaj več,« se je tistih kvalifikacij v Monte Carlu kasneje spominjal Senna.
Na dirki je bil Senna zelo suveren, vse do 67. kroga, ko je zapeljal v ogrado pri Portierju in končal dirko ter Prostu »podaril« zmago.
VN Nemčije 1957: Veličastna Fangiova zmaga
Najboljša dirka enega največjih voznikov formule 1 vseh časov, če ne že najboljšega med vsemi. Z legendarnim Maseratijem 250F se je Fangio spopadel z Mikeom Hawthornom in Petrom Collinsom v obeh Lancia-Ferrarijih D50s. Vodja ekipe Nello Ugolini je predlagal vožnjo z manj goriva in na mehkejših pnevmatikah, saj je bil lažji avtomobil bolj primeren za abrazivno površino Nürburgringa in taktiko enega postanka v boksih. Fangio je vodil do dvanajstega kroga, ko je po postanku v boksih padel na tretje mesto, več kot 30 sekund za vodilnim.
Sledila je skoraj nadnaravna vožnja – ko mu je glavni mehanik Guerino Bertocchi dal signal za »flat-out«, je Fangio postavil vrsto najhitrejših krogov in začel lov na oba Ferrarija. Kljub temu, da je imel težave z odvitim sedežem, je na koncu slavil zmago. Svojo 24. in zadnjo v izjemni karieri.»Nikoli nisem bil spektakularen dirkač, vendar sem na tisti dirki delal stvari, ki jih nisem nikoli prej. Praktično sem dirko odpeljal pod maksimalnimi vrtljaji in na koncu zmagal s tremi sekundami prednosti,« se je legendarne dirke spominjal leta kasneje.
VN Velike Britanije 1992: Mansellmanija
Britanec, ki je bil dolga leta nesrečna maskota formule 1 z brki, je dotlej tolikokrat pokazal veliko, a ne dovolj za naslov prvaka, si je v sezoni 1992 z dominantnim Williamsom lahko dal duška. Na domači dirki je, ne samo osvojil pole position, temveč vodil tudi celotno dirko, odpeljal najhitrejši krog in s 27. zmago na večni lestvici ujel Jackieja Stewarta.
Po koncu dirke je sledila prava invazija britanskih navijačev na stezo. Nekaj, kar si osemnajst let kasneje težko predstavljamo.
VN Italije 1971: Fotofiniš x 5
Monza je v svoji zgodovini gledalcem ponudila lepe in manj lepe trenutke, a le redki so bili tako napeti, kot zadnji krog dirke za VN Italije leta 1971, ko je Peter Gethin v BRM-u Ronnija Peterssona premagal za vsega desetinko sekunde. Prvih pet – Gethin, Peterson, Francois Cevert, Mike Hailwood in Howden Ganley – se je zvrstilo v 0,61 sekunde.
Zmaga v Monzi ni bila samo edina za Gethina v njegovi karieri. Prav tako je to bilo prvič in zadnjič, da je stal na stopničkah. Na začetku zadnjega kroga mu je kazalo slabo, saj je bil na četrtem mestu: »Poskušal sem iztisniti maksimum iz motorja, zato sem v najvišjo prestavo prestavil šele pri 11.500 vrtljajih v minuti, pa čeprav je bil omejevalnik nastavljen na 10.500 vrtljajev v minuti. Mislil sem si, da bo motor itak razneslo, če pa ga ne bo, bom pa zmagal.«
Pri prečkanju ciljne črte je dvignil roko v znak zmage, kar mu je prineslo tudi nekaj psihološke prednosti pri komisarskem računanju in kolebanju, ali naj razglasijo za zmagovalca Gethina ali razdelijo prvo mesto med oba akterja.
Krog v Monzi je takrat odpeljal s povprečno hitrostjo 242,615 km/h, rekord, ki ga je podrl šele Michael Schumacher leta 2003. Omenimo še to: nekdanji motociklist Mike Hailwood se je dobro znašel tudi na štirih kolesih. Kvalificiral se je kot sedemnajsti, a je v 25. krogu že vodil, na koncu pa osvojil nehvaležno četrto mesto.
VN Francije 1979: Arnoux vs. Villeneuve
Zanimivo, da je bila to prva zmaga za motor s prisilnim polnjenjem v F1, a je večini vseeno, da je tisti dan na najvišjo stopničko stopil Jean-Pierre Jabouille, ki je z »rumenim čajnikom« Renaultu privozil zmago. Ne, vsi so in še vedno govorijo le o boju med Renejem Arnouxom in Gillesom Villeneuveom.
»Gledal sem na stotine dirk in če me vprašate, katera izmed njih je bila najbolj razburljiva, bi le stežka našel kaj bolj primernega kot dogajanje na VN Francije leta 1979,« je povedal legendarni komentator formule 1 Murray Walker. Dvoboj, ki ga brez težav postavimo ob bok boksarskemu spektaklu med Alijem in Frazierjem v Madison Square Gardnu leta 1971 ali finalu Wimbeldona med Björnom Borgom in Johnom McEnroejem devet let kasneje. Dejstvo, da sta se Arnoux in Villeneuve pravzaprav borila za drugo mesto, je po ogledu posnetka pravzaprav nepomemben podatek.
VN Italije 1976: Vrnitev Nikija Laude po nesreči
Za trenutek, ki je za vedno presegel okvire dirkanja, se lahko zahvalimo neverjetni volji in pogumu Nikija Laude, ki se je v neverjetnem slogu vrnil po hudi nesreči na VN Nemčije v Nürburgu.
Vsega šest tednov po tem, ko mu je duhovnik že dal odvezo, je bil Lauda spet v dirkalniku, pa čeprav je bil njegov obraz izmaličen od poškodb, njegova pljuča pa tako rekoč nefunkcionalna zaradi strupov, ki jih je vdihnil med požarom. Ne glede na vse ovire, je tistega dne v Monzi končal na četrtem mestu.
VN ZDA 1959, Jack Brabham potiska svoj dirkalnik prek ciljne črte
V Sebringu je bilo tistega leta prvenstvo odločeno, ko je Jacku Brabhamu v njegovem Cooperju T51 v zadnjem krogu zmanjkalo goriva, a je izstopil iz avta in ga po hribu navzgor potiskal do cilja. Tako je rešil četrto mesto in osvojil prvega izmed treh naslovov prvaka.
Na podoben način je dirko želel rešiti tudi Nigel Mansell v Dallasu 1984, a je v hudi vročini kolabiral pred samim ciljem.
VN Velike Britanije 2008, zmaga Lewisa Hamiltona
Skoraj bi mu uspelo osvojiti naslov že v svoji krstni sezoni, a njegova vožnja pred domačimi navijači je vsem dala vedeti, da gre za talenta, ki se rodi le enkrat na generacijo. Dirko je začel s četrtega mesta, odlično startal in že kmalu prehitel svojega moštvenega kolega Heikkija Kovalainena, nato pa v klasičnem britanskem vremenu suvereno nadaljeval do cilja.
Medtem, ko so se drugi trudili, kako svoje dirkalnike obdržati na spolzkem silverstonskem asfaltu, je fant iz Stevenageja blestel. »Skoraj vedno, ko smo tekmovali v Silverstonu, je deževalo, zato sem se počutil povsem domače. Ta dirka mi je bila res v veselje,« je povedal po dirki.
VN Kanade 2011, nora zmaga Jensona Buttona
Tudi Veliko nagrado Kanade v Montrealu, na kateri je Jensonu Buttonu uspela misija nemogoče, je krojil dež. Po lepem številu krogov za varnostnim avtomobilom in nesrečnem trčenju z moštvenim kolegom Hamiltonom se je Button znašel na 15. mestu. Nato se je ulilo kot iz škafa in v 26. krogu se smo bili priča prekinitvi, ki se je zavlekla v poldrugo uro.
Nadaljevanje je Buttonu prineslo nove težave – najprej se je zapletel z Alonsom, se s preluknjano gumo moral oglasiti v boksih in dirko nadaljeval na zadnjem mestu. A Jenson je vedno slovel kot človek, ki je prizanesljiv do materiala, ob pravem času mu je uspelo nadeti gume za suho stezo ter smukniti mimo Marka Webbra in Michaela Schumacherja.
Lov na Sebastiana Vettla je trajal vse do zadnjega kroga, ko je Nemec storil napako in Buttonu omogočil eno najbolj dramatičnih zmag v zgodovini F1. Button je kasneje vse skupaj komentiral z besedami: »Na tisti dirki mi je šlo vse narobe, razen dejstva, da sem zmagal. Najprej sem trčil z moštvenim kolegom, kar je katastrofa že samo po sebi. Nato sem trčil še z Alonsom, preluknjal gumo, dobil sem kazen in moral sem zapeljati čez bokse. Skoraj so me prehiteli za krog, dvakrat sem bil povsem zadnji. In na koncu, ko mi je šlo kar dobro, sem si mislil – vse je mogoče.«
VN Brazilije 1991: Čustvena zmaga Ayrtona Senne
Sedem krogov do cilja in z razpadajočim menjalnikom za njim, Ayrtonu Senni ni ostalo drugega, kot da preostanek dirke odpelje v šesti prestavi. Ob tem se je hitro slabšalo tudi vreme. Ne glede na vse je Senni uspelo zmagati, z minimalno razliko pred Riccardom Patresejem in Gerhardom Bergerjem.
Na koncu je bil Brazilec tako utrujen, da so mu morali pomagati iz dirkalnika, na stopničkah pa je skoraj omedlel. To je bila zmaga za Brazilijo in zmaga za Senno, bolj čustvena, kot si večina lahko sploh predstavlja.