Sodobna formula 1 od vsake ekipe praktično zahteva, da iz leta v leto pripravlja povsem nov dirkalnik, povsem nezaslišano pa bi bilo, če bi moštvo z enim in istim dirkalnikom vozilo kar šest sezon zapored in bilo pri tem še konkurenčno zapovrh. V preteklosti je bilo takšnih obdobij dominance enega dirkalnika kar nekaj, npr. Cooper s svojo revolucionarno zasnovo in motorjem zadaj, Lotus s šasijo, temelječo na monokoku. Prav pri slednjih se lahko pohvalijo z veliko večletnimi uspehi s svojimi dirkalniki. Spomnimo se samo Lotusa 25, pa 33, 49 in 72, ki so vsi v vrhu formule 1 preživeli več kot eno sezono.
Podobno dolgoročno zgodbo so leta 1973 začeli pri McLarnu s svojim M23, pod katerega se je podpisal domiselni Gordon Coppuck. Res je, pri zasnovi se je zgledoval po Lotusu 72, a je celotni zgodbi dodal tudi zasnovo šasije, ki je omogočala še nižje težišče in s tem bistveno boljšo vodljivost od predhodnika z oznako M19C.
Daleč od tega, da M19 pred tem ne bi bil konkurenčen, a je zaradi svoje tubularne zasnove v primerjavi z M23 ponujal bore malo možnosti za izboljšave. Novi McLaren M23 je namreč s svojo trapezoidno zasnovo sprednjega dela in temu prilagojeno geometrijo vzmetenja težišče dodatno prenesel proti dnu dirkalnika, s čimer je ob širšem koloteku omogočal bistveno več oprijema v ovinkih in s tem tudi boljše rezultate.
Gordon Coppuck se je zavedal, da bo namestitev hladilnika na sprednjem delu dirkalnika precej vplivala na neustrezno razporeditev teže in s tem slabšo vodljivost, zato se je odločil, da po enega na vsaki strani namesti v sidepode na zadnjem delu dirkalnika, poskrbel pa je tudi za spremembe na zadnjem vpetju, ki so omogočale tudi dodaten prihranek pri masi zavornega sistema.
Novi McLaren M23 se je skoraj v trenutku izkazal za zelo konkurenčnega, saj je Denny Hulme že v Južni Afriki dosegel pole position. Na dirki ga je sicer z drugim mestom (Hulme je bil peti) premagal moštveni kolega Peter Revson, ki je vozil z odhajajočim M19C, a vse skupaj je bil dober znak, da bo M23 v prihodnje še kako konkurenčen.
Kmalu se je nato potrdilo, da je bil M23 res korak v pravo smer, saj je v Anderstorpu (VN Švedske) Hulme v predzadnjem krogu prehitel Ronnieja Pettersona in zmagal, dve dirki kasneje v Silverstonu pa je svojo prvo zmago v sezoni osvojil tudi Revson. McLaren M23 se je že v začetku izkazal za zelo zanesljivega, prvo okvaro pa so v sezoni 1973 z njim zabeležili šele na osmi dirki prvenstva, ko je Hulmeju zagodel Cosworthov osemvaljnik.
Peter Revson je do konca sezone dosegel še eno zmago, in sicer v kaosu na VN Kanade, a je v naslednji sezoni moral sedež prepustiti Emersonu Fittipaldiju, ki ga je McLaren premamil prav z M23. Svetovni prvak iz 1972 se z Lotusom 72E nikoli ni povsem spoprijateljil in je zato izgubil dvoboj za naslov prvaka v sezoni 1973 proti Jackieju Stewartu.
Fittipaldi si je po vzoru Lotusa zaželel daljše medosne razdalje in širši kolotek, kar je še izboljšalo vodljivost, za sezono 1974 pa so se pri McLarnu prvič odeli v rdeče-belo kombinacijo tobačnega sponzorja Marlboro. Začetek sezone je bil sanjski, saj je Hulme slavil na VN Argentine, Fittipaldi pa mu je »vrnil« pred svojimi navijači v Interlagosu. Največja nevarnost je leta 1974 sicer grozila s strani Ferrarija, kamor je Clay Regazzoni iz potapljajočega se BRM-ja zvlekel Nikija Laudo. Fittipaldi je na koncu za las premagal Švicarja, saj sta bila pred zadnjo dirko v Watkins Glenu točkovno poravnana.
Za sezono 1975 so pri McLarnu na nekaterih dirkah nastopili s podaljšano različico sidepodov, ki so omogočali boljšo aerodinamiko, prav tako so uporabili nov Hewlandov šeststopenjski menjalnik, Denny Hulme pa se je po smrti svojega velikega prijatelja in moštvenega kolega Petra Revsona odločil, da formuli 1 pomaha v slovo. Na njegovo mesto je prišel Jochen Mass.
Fittipaldijev lov na novi naslov se je začel vzpodbudno, z zmago na VN Brazilije, a kasneje McLaren ni bil več dorasel tekmec Ferrariju, ki je bil s svojim 312T, flat-12 motorjem (dvanajstvaljnik z bati pod kotom 180 stopinj) in prečno nameščenim menjalnikom vse bolj razred zase. Niki Lauda je v nadaljevanju slavil na petih dirkah, Fittipaldi le na eni – v Silverstonu. Jochen Mass je prav tako zmagal le enkrat, na tragični dirki za VN Španije v parku Montjuic (Ralf Stommelen je zletel med gledalce ob stezi, pet ljudi je umrlo).
Emerson Fittipaldi je po koncu sezone 1975 zapustil McLaren in se pridružil bratu Wilsonu, ki je z denarjem brazilske industrije sladkorja ustanovil moštvo Copersucar. McLaren se je znašel v zagati, saj na trgu v tistem trenutku ni bilo vrhunskih dirkačev, se je pa težava rešila tako rekoč sama od sebe, saj se je v finančnih težavah znašlo moštvo Hesketh, za katerega je takrat vozil James Hunt.
Resda so pri McLarnu veliko delali na aerodinamiki, a še vedno so zaostajali za Ferrarijem in zdelo se je, da bomo tudi leta 1976 gledali reprizo sezone 1975. Lauda je namreč sezono začel z dvema zmagama iz treh dirk, Hunt je sicer zmagal na četrti, a je Lauda vrnil z zmagama na peti in šesti dirki prvenstva. Britanec je sicer osvojil pole position na VN Francije, po tem, ko je Laudi razneslo motor, a je Hunta kontroverzna diskvalifikacija v Brands Hatchu ponovno oddaljila od naslova.
Marsikaj se je spremenilo po Laudini hudi nesreči na Nürburgringu, a se je Avstrijec čudežno vrnil že dve dirki kasneje in zadržal dve točki prednosti pred Huntom. Na finalu sezone v na dirkališču Fuji se je Lauda odločil, da v ekstremnem dežju ne bo nastopil, Hunt pa je storil ravno dovolj, da je postal prvak.
McLaren M23 je odpeljal tudi sezono 1977, saj se je naslednik, M26, pokazal kot precej težaven. Privatna moštva so z M23 nastopala še v sezoni 1978, a na koncu se je dirkalnik s scene poslovil z dvema naslovoma prvakov med vozniki in enim konstruktorskim.