Zaradi njegovega neverjetnega poguma in borbenosti so ga imenovali “levjesrčni”. Nigel Mansell (66), svetovni prvak leta 1992, je bil v za časa kariere v svojem bistvu podoben vojaku v prvi bojni liniji, ki se je pogumno spustil v vsak, še tako brezupen boj. Zdaj je Britanec pokazal tudi svojo mehkejšo stran.
V intervjuju za Daily Mail je namreč razkril svoja doživetja ob travmi, ki jo je doživel leta 1982 v Zolderju, ko se je smrtno ponesrečil njegov prijatelj Gilles Villeneuve: “Takšna izkušnja zelo dolgo vpliva na vašo psiho,” v intervjuju zamišljeno razlaga Mansell in doda: “Še vedno se mi pred očmi nariše tista usodna nesreča, v kateri sem bil očividec.”
Mansell je med treningom v Zolderju vozil neposredno za Villeneuveom, ko je trčil v Marcha Jochena Massa in ga je vrglo visoko v zrak. Britanec se tako spominja tistega usodnega trenutka: “Z Gillesom sva bila prijatelja, občudoval sem ga. Dal mi je številne nasvete. Videl sem ga, kako leti po zraku, videl sem, kako ga je skupaj s sedežem katapultiralo iz dirkalnika in kako je udaril v varnostno ogrado. Vedel sem, da so njegove možnosti za preživetje nične. To je bilo najhujša stvar, kar sem jih kdaj doživel v življenju in tisti prizori me preganjajo še danes.”
Nekdanji voznik Lotusa, Ferrarija, Williamsa in McLarna je naredil primerjavo s svojim obdobjem in moderno formulo 1 in o sodobnosti v F1 nima ravno najboljšega mnenja: “Predvsem v osemdesetih in celo v zgodnjih devetdesetih letih je bilo dirkanje v F1 zelo nevarno početje. Če se v nesreči že ne bi ubil, so bile možnosti za resne poškodbe še vedno zelo visoke. Nikoli nisi natančno vedel, kaj se bo zgodilo.”
Smrt Ayrtona Senne leta 1994 v Imoli je vse spremenila. Predvsem v dobri smeri, a tudi z nekaj negativnimi posledicami za šport, meni nekoč brkati Anglež: “Ayrtonova smrt je bila katastrofa za avtomobilski šport kot celoto. Potem je postal veliko varnejši, kar je dobro. Toda steze so postale preveč sterilne. Pred tem je bila F1 neverjeten šport, vozniki so bili junaki in vsaka napaka je lahko pomenila tragične posledice. Le kdor je bil res pogumen, se je skozi ovinek lahko peljal več kot 200 kilometrov na uro. “
Danes je drugače, kritizira zmagovalec serije Indy v sezoni 1993. “Danes je varnost samoumevna. Skoraj nič ni več odvisno od poguma ali sposobnosti vožnje, saj napaka v vožnji nima resnejših posledic. Žal je to lahko pogubno za šport.”
Nekdanjega prvaka še posebej moti dejstvo, da se dirkačem sploh več ni potrebno pretirano truditi: “Saj se med dirko niti pošteno ne oznojijo, volan držijo z eno roko. Na koncu dirke so videti, kot da so ravnokar prišli od frizerja. V mojih časih si bil lahko srečen, če si dirko končal premočen od znoja in nepoškodovan.”