Sebastian Vettel si predstavlja, da bi lahko po svoji aktivni karieri Formule 1 vodil dirkalno ekipo. “Odvisno od dejavnikov, vendar sem odprt za mnoge stvari. Mogoče.“
“Lahko pa se zgodi, da sploh ne bo šlo v tej smeri, ker bo prišlo kaj drugega, v kar se bom zaljubil,” si pušča odprte možnosti. “Kot Jody,” še doda in se pri tem naveže na Jodya Scheckterja, svetovnega prvaka iz leta 1979 s Ferrarijem, ki je danes uspešen kmetovalec s poudarkom na biohrano. “Ne pravim, da bom počel isto kot on,” z nasmehom pove Vettel. “A ne nazadnje gre za to, da si s tem kar si srečen in zadovoljen. To je lahko reči, zelo težko pa doseči.” Za njega je najpomembnejši cilj biti srečen, kar je povedal gostitelju podcasta Tomu Clarksonu. “Zveni neumno, a tako je.” In kaj bi lahko za njega v prihodnosti predstavljalo srečo, Vettel tačas še ne ve.
Tačas se počuti kot srečen. “Gre za veliki privilegij, da sem našel nekaj, kar me izpolnjuje in kar obožujem. Bodimo odkriti, dosegel se točko, ko sem finančno neodvisen. To mi daje možnost, da poskusim mnoge stvari. Moje življenje je zelo privilegirano.” Tudi če njegovo življenje zvezdnika Formule 1 nima le sončnih temveč tudi senčne strani. “Nisem veliki prijatelj ugleda. A to ne moreš preprečiti, a na srečo nisem odvisen o tega in povsem dobro mi je, če ljudje ne vedo, kdo sem in kaj počnem.” Zasebni človek in dirkač Vettel, to sta dve različni osebnosti. Nemec že dolga leta poskuša svoje javno življenje striktno ločiti od zasebnega. Njegova soproga se nikoli ne pojavi na dirki, od njegovih otrok ni nobenih fotografij v bulvarskih časnikih. Vettlu je njegovo zasebno življenje sveto.
In tako, kot zasebnega življenja ne prinaša na dirkališče, tudi dirkališča ne prinaša v zasebno življenje. “Ko pridem domov, ni veliko stvari, ki bi spominjale na dirkanje. In to je zame dobro. Na zidovih ni nobene moje fotografije. Tega v svoji hiši nikoli nisem želel. V našem domu ne gre za moje dirkanje, temveč za našo družino.” Kar seveda ne pomeni, da mu njegovo življenje kot dirkača nič ne pomeni. Prav nasprotno. Obstaja anekdota, da je njegov prvi pokal svetovnega prvaka iz leta 2010 dolgo stal na kuhinjski mizi, da ga je lahko vsak dan občudoval. In tudi nasploh je Vettel eden od tistih, ki se težko ločijo od spominkov.
Da bi tako kot Niki Lauda poklanjal pokale, to za Nemca, ki živi v Švici, ne pride v poštev. “Sem strasten zbiratelj. Imam veliko stvari, ker mislim, da bo nekega dne lepo, da jih imaš. Majhne poklone od navijačev, pisma in risbe. A po tolikih letih to zavzame veliko prostora,” še zaključi Vettel.