Simulatorji so postali nepogrešljiv del sveta avtomobilizma. Po njihovi zaslugi ekipe pridejo na progo z dobro pripravljenim dirkalnikom, ne da bi realno prevozili meter po njenem asfaltu. Čeprav simulatorji dandanes skoraj popolnoma simulirajo resničnost, razlike še vedno obstajajo.
Pogosto se v tem oziru omenjajo manjkajoče G-sile, ki jih simulator ne more realno posneti glede na dirkaško izkušnjo. Voznik ekipe Williams, George Russell, pa navaja še en dejavnik, ki ga v simulatorju ni mogoče realno simulirati – strah.
“V simulatorju se ničesar ne bojiš,” pravi 22-letnik. “Ne namigujem, da smo med vožnjo nenehno prestrašeni, a razlika je vseeno očitna. Če v simulatorju naredite napako, stisnete gumb, ponastavite sistem in začnete znova. V pravem dirkanju vse skupaj ni tako preprosto – od tega, da vas po takšnem dogodku popolnoma pretrese in nato boli celo telo, do tega, da svojim mehanikom povzročite glavobole, ki so posledica gore dela.”
Simulatorji so zdaj dosegli nivo, ko lahko nastavljamo ogromno podrobnosti. Pogosto virtualnega sveta ni več mogoče ločiti od resničnega sveta. A še vedno obstajajo področja, na katerih se dobra simulacija razlikuje od manj dobre – recimo na področju simulacije obrabe pnevmatik.
“Simulirati pnevmatike je neverjetno težko,” poudarja Russell. “So neverjetno zapletene v svojem temperaturnem razvoju in pri tem, kako delujejo, kako se deformirajo v ovinkih in če je zračni tlak višji ali nižji. Potem obstajajo različne mešanice. To je neverjetno težko simulirati. Zame je to glavna razlika med vrhunsko simulacijo in kakšno, ki je manj dobra – model obnašanja pnevmatike.”