Sebastian Vettel je leta 2013 osvojil četrti naslov prvaka zapored z ekipo Red Bull. Popularni Seb je čudež rdečih bikov. Je prvi dirkač, ki se je resnično prebil iz mladinskega programa na sam vrh Formule 1, saj je leta 2010 osvojil svoj prvi naslov svetovnega prvaka. V naslednjih treh letih je to vajo ponovil.
S štirimi naslovi v žepu je Vettel v tistem trenutku morda začel nekoliko preveč verjeti vase. Dejstvo, da ga je leta 2014 premagal Daniel Ricciardo, je posledica dirkalnika in dejstva, da je svoje misli že usmeril proti Ferrariju. Leta 2015 je Vettel odšel, da bi dirkal v svoji sanjski ekipi in da bi storil to, kar je tudi njegov vzornik Michael Schumacher: postati svetovni prvak s Ferrarijem. In za Ferrari je bil Vettel pravo olajšanje po slonu v sobi s porcelanom (Fernandom Alonsom). Toda s pritiskom Ferrarija, so morale priti zmage. Postalo je resno.
Ta pritisk je začel konkretneje bremeniti njegova ramena leta 2017. Z dirkalnikom, ki se je končno zdel sposoben upreti Mercedesu, je Vettel naredil nekaj norih in neumnih stvari. V Bakuju se je zaletel v Hamiltona, v Singapurju pa je po štartu trčil s Kimijem Raikkonenom in Maxom Verstappnom. Tako je naslov romal v roke Hamiltona, kar se je ponovilo tudi leta 2018, ko je imel Vettel celo boljši paket. Vendar z vse večjim pritiskom je prišlo do več napak, višek pa je bil dosežen na dirki v Nemčiji, kjer je v vodstvu zdrsnil s steze in odstopil. A tukaj je potrebno dodati, da velik del krivde nosi tudi ekipa, ki ga preveč krogov ni pustila naprej mimo Raikkonena. To vajo je komandni pult Scuderie ponovil tudi v Monzi.
In medtem ko je Red Bull v težkih časih Vettlu stal ob strani, je Ferrari Nemca pustil samega. Njihovo medijsko izražanje podpore Vettlu ni bilo nič drugega kot hinavščina. Spremembe na vrhu Ferrarija niso pomagale in ko so leta 2019 v ekipi pripeljali Charlesa Leclerca, so vsi dejansko vedeli, da mora Leclerc postati novi prvak Ferrarija. Da je mladi Monačan tako hitro prevzel vajeti, je le malo ljudi pričakovalo. In s pomočjo interne politike, ki jo je uprizarjal predvsem Nicholas Todt, menedžer Leclerca, je bilo stanje v Ferrariju za Vettla počasi nevzdržno.
Tako kot leta 2014 z Danielom Ricciardom, Vettel ni vedel, kaj storiti z notranjim bojem Ferrarija v letih 2019 in 2020. Potreboval je zaupanje, ne rivalstva. Hitro je padel v ozadje in nemilost vodstva ekipe. Leta 2019 mu je uspelo zmagati v Singapurju, čeprav to ni bilo predvideno in načrtovano. Očitno se je Nemec maščeval ekipi in se v cilj pripeljal pred Leclercom. Leta 2020 pa je v kaotični dirki Istanbula osvojil stopničke, zadnje za Ferrari, ki ga je še pred zapoznelim začetkom prvenstva postavil pred vrata in zamenjal s Carlosom Sainzem. Zdelo se je, da bo to neslavni konec kariere štirikratnega svetovnega prvaka.
Vettel je bil v resnih dvomih, ali naj nadaljuje. Ali mu je dirkanje še vedno všeč in ali je obstajala ekipa, v kateri bi lahko kot štirikratni svetovni prvak pokazal svoje sposobnosti? Lawrence Stroll je zavohal svojo priložnost, da Vettel postane glavni dirkač za Aston Martin. S tržnega vidika je bila to zelo pametna poteza, toda ali je bil prihod Vettla namenjen temu, da bi Lance Stroll premagal štirikratnega svetovnega prvaka in si s tem dvignil ugled? To, kar je na primer omenjal David Coulthard? In ti dvomi so na začetku letošnje sezone bili še aktualni, saj Vettel s svojimi predstavami ni uspel, da jih pospravi v predal. Kaj če izgubi proti Strollu? Konec pri Ferrariju ni bil ravno odličen za zaključek kariere, toda poraz proti Strollu bi bil še slabši.
A kot se zdi, do tega, da bo proti Strollu potegnil krajši konec, vendarle ne bo prišlo. Vettel je v Monaku oživel z odlično predstavo in iz svojega dirkalnika izvlekel več, kot se je zdelo mogoče. V Azerbajdžanu pa je svoj preporod dokazal z izjemnim drugim mestom, prvimi stopničkami za novega delodajalca. Vettel je znova človek svoje ekipe, Aston Martin ima v svojih vrstah štirikratnega svetovnega prvaka in obe strani sta s tem še kako srečni. In v tem medsebojnem spoštovanju je Vettel dejansko na pravem mestu.
Pri Aston Martinu ni pritiska, da bi se moral potegovati za naslov prvaka in Vettel v ekipi nima konkurence velikega talenta. Vettel velja za vodilnega dirkača in njegova ekipa ga podpira. Je na svojem mestu in zato lahko spet vidimo, kaj lahko stori. Vettel je poseben dirkač. Dajte mu zaupanje in samozavest, primernega moštvenega kolega, podpirajte ga, ko stvari ne gredo tako dobro in ne pritiskajte z zmago na njegova ramena, vi pa dobite zelo hitrega dirkača. S to hitrostjo, ki jo je pokazal na zadnjih dveh dirkah, je dokazal, da lahko osvaja naslove prvaka in je med najboljšimi v svoji generaciji, toda z njim morate ravnati na pravi način. In to zelo dobro počnejo pri Aston Martinu.
Vettel je imel v bližnji preteklosti težke sezone, a kot svetovni prvak si zasluži spoštovanje, čeprav tega, v primerjavi z Lewisom Hamiltonom, ki je preko družabnih omrežij javno tarnal, da ga premalo cenijo in spoštujejo, Nemec nikoli ni iskal in ne zahteval. Zaradi tega bi si tudi Vettel zaslužil dostojno slovo od tega športa, vendar se je odločil nadaljevati in pri Aston Martinu kaže, zakaj je bila to prava izbira. Na ta način lahko namreč kariero konča v stilu (če smo lahko duhoviti, v stilu Jamesa Bonda) in zato mu je treba samo čestitati, saj je predvsem tudi dober in iskren možakar.