Obe državi namreč vodita avtokratska režima, ki sta že leta deležna kritik zaradi teptanja človekovih pravic in svoboščin. Z vse pomembnejšimi športnimi dogodki je vse bolj javna tudi tema kršitev človekovih pravic, a številne organizacije za človekove pravice opozarjajo, da prestiž teh dogodkov vladajoči razred izkorišča za poliranje svoje podobe navzven. “Sportswashing” je neuradno ime te prakse, ki se je poslužujejo predvsem v Savdski Arabiji.
V državi, kjer so usmrtitve na dnevnem redu, tako kot v srednjem veku, in kjer ženske do nedavnega niso smele voziti avtomobilov, nas morda čaka dokončna odločitev glede osvojitve naslova svetovnega prvaka. Amnesty International je voznike vnaprej pozvala, naj uporabijo svoj glas za ozaveščanje o človekovih pravicah.
Zagovorniki tovrstnih športnih dogodkov in pomembni poslovni partnerji držav trdijo, da bo medijska pozornost pospešila tranzicijo teh držav v moderno družbo. To naj bi ljudem pomagalo veliko bolj kot bojkot dogodkov v regiji. Toda kaj na vse skupaj porečejo vozniki Formule 1?
“To je težko vprašanje. To ni vprašanje samo zame, ampak za vse nas,” pravi Sebastian Vettel. Nemec dodaja: “Obstajajo kraji, ki smo jih bolj vajeni kot drugih. Z nekaterimi kulturami se strinjamo, z drugimi pač ne. To je bolj vprašanje za Formulo 1 kot celoto, kot izključno zame.”
Lewis Hamilton, eden redkih aktivnih voznikov, ki opozarja na krivice, poudarja, “da dirkači ne odločajo, kje bodo vozili”. Jasno je, da “v Savdski Arabiji in v regiji na splošno obstajajo težave, tako kot povsod drugje po svetu, vendar se zdi, da je ta del sveta še posebej na slabem glasu,” pravi Hamilton.
Stefano Domenicali se seveda z veseljem pridružuje argumentu, da njihova prisotnost v tem delu sveta stvari premika na bolje. Jasno pa je tudi, da Formula 1 v tem delu sveta zasluži res veliko denarja.
Po poročanju medijev naj bi samo Savdska Arabija v naslednjih desetih letih za organizacijo dirk Formule 1 plačala okoli 900 milijonov dolarjev. To je torej 90 milijonov dolarjev na leto – znesek, ki ga nobena evropska država ne more niti približno ponuditi. Pri takšnih zneskih je zato tudi stanje morale povsem drugačno.