Poznate jih. In nekako tudi ne. Ne govorimo o vaših sosedih, temveč o avtomobilih, ki so ostali tako neopazni, da jih še danes poznajo le zagrizeni oboževalci. Takšni modeli niso bili nujno polomije, vendar so bili pod radarjem povprečnega kupca avtomobila.
V rednih časovnih presledkih pod naslovom “Ali jih poznate?” iz megle pozabe prikličemo takšne klasične in starodobne avtomobile. Vedno nove različice, vedno nove niše: V zadnjih desetletjih se je število modelov vozil na trgu povečalo na stotine, če ne celo na tisoče. Nasprotno pa so zlasti japonski proizvajalci svojo modelno politiko precej skrčili. Vsaj v Evropi. V osemdesetih letih prejšnjega stoletja so bile stvari popolnoma drugačne. Zapolniti je bilo treba vsako (domnevno) vrzel. Mitsubishi je na primer videl eno med Lancerjem in Galantom. Da bi jo zapolnil, je leta 1982 predstavil model Tredia. Skupaj s svojim elegantnim kupejevskim bratrancem Cordio kot nekakšnim mlajšim bratom modela Starion in naslednikom modela Celeste.
Ime Tredia naj bi bilo izpeljano iz Mitsubishijevega logotipa “Trije diamanti”. Na Japonskem so jo prodajali v posebni maloprodajni verigi Car Plaza. Modela Cordia in Tredia sta imela pogon na sprednji kolesi in sta bila po zasnovi podobna modelu Mirage oziroma Colt (čeprav sta bila višja, in sicer dobrih 4,28 metra). Medtem ko je bila Tredia vizualno podobna Lancerju, je imela Cordia znižan sprednji del. Od leta 1984 dalje je kazala določene podobnosti z modelom C10 Colt. Modela Cordia in Tredia sta imela vzmetenje MacPherson in sprednje kolutne zavore, ročni menjalnik ali električno krmiljen samodejni menjalnik ter tri motorje: 1,4-litrski motor z 68 KM (50 kW), 1,6-litrski motor s 75 KM (55 kW) in 1,6-litrski motor s turbo polnilnikom s 115 KM (85 kW), ki je bil prvi tovrstni motor v prodaji na Japonskem. Model 1600 Turbo je bil opremljen z aluminijastimi platišči, zajemalko na maski motorja in kombinacijo nalepke in črte na boku.
Tredia je bila običajno na voljo z razmeroma bogato opremo, ki je običajno vključevala zadnje naslone za glavo, nastavljiv volan ter grafični prikaz ogrevanja in prezračevanja (barvne puščice, ki prikazujejo gibanje zraka v notranjosti). Kasneje je bil menjalnik Super Shift z dvema prestavnima ročicama pri številnih modelih zamenjan z običajnim petstopenjskim menjalnikom, ki pa je bil na voljo vse do ukinitve modela Tredia leta 1990. V Evropi je model ostal v Mitsubishijevi ponudbi do jeseni 1986, ko je bil uvoz zaradi majhnega povpraševanja ustavljen. Tredia se je za azijski trg proizvajala še približno štiri leta. V Nemčiji je Mitsubishi v štirih letih uspel prodati le 9.688 vozil Tredia in 6.461 vozil Cordia.
Na voljo so bili 1,6-litrski bencinski motor s 75 KM in turbo motor s 114 KM (največja hitrost 183 km/h) ter 1,4- in 1,8-litrski štirivaljni motor s 70 KM oziroma 90 KM. Cena modela Tredia ano 1983 se je začela pri 15.490 DM, cena modela 1600 Turbo je znašala 19.500 DM, cena modela Cordia pa se je začela pri 17.690 DM. Za primerjavo: cena najbolj skromnega dvovratnega modela VW Jetta C je znašala 14.048 mark. Presenetljivo je, da v Nemčiji še vedno obstaja le peščica redkih Mitsubishijev. Po podatkih Zveznega urada za motorni promet je bilo 1. januarja 2023 v Nemčiji še vedno registriranih 22 vozil Tredia in 17 vozil Cordia. Cordia je bila eno prvih množično proizvedenih vozil, ki je bilo na voljo z opcijsko elektronsko instrumentno ploščo s prikazovalnikom tekočih kristalov (LCD).
Leta 1984 je bila Cordia prenovljena in istega leta je bila na japonskem domačem trgu na voljo možnost štirikolesnega pogona. Novost je bil 1,8-litrski motor, ki je imel 90 KM (66 kW) kot prisilno polnjeni motor in 136 KM s turbinskim polnilnikom v Evropi. Tu se je avtomobil imenoval Cordia 1800 Turbo ECI in je do 100 km/h pospešil v 7,8 sekunde. Cordia Cabrio, ki jo je predelal Vestatec, je ostala izjemno redka.
