V rubriki “Ali se spomnite tega?” predstavljamo avtomobile iz preteklosti, ki so zdaj že skoraj pozabljeni. Kaj pa modeli, ki so še vedno v velikem številu na cesti? Tipi, ki jih vsi poznajo, ki so na cesti že dobrih 20 let, v nekaterih primerih pa še veliko manj. Bodo nekoč postali starodobniki? To je povod za kontroverzne razprave. Nekatere od teh modelov želimo predstaviti v seriji “Klasični avtomobili prihodnosti?“.
Obdobje okoli leta 1990 je bilo za znamko Mazda še posebej ustvarjalno. Izdelala je izvirne avtomobile, kot so legendarna MX-5 Miata, Xedos 6, zadnji RX-7 ali ekstravagantni Autozam AZ-1 z gullwing vrati za Japonsko. Tudi meščanske modelne serije, kot je 323, so nenadoma povzročile razburjenje. V obliki modela 323 F na sejmu IAA leta 1989, v letu premiere modela MX-5. Model s petimi vrati ni imel le nekaterih značilnosti kupeja. Nizki sprednji del z zložljivimi žarometi je bil še posebej presenetljiv. Tiste “zasanjane oči“, ki smo jih prej bolj poznali iz športnih avtomobilov, kot sta RX-7 ali Porsche 924.
Mazda je v svojem sporočilu za javnost za IAA 1989 zapisala: “Pri razvoju nove serije 323 je bil cilj najti neodvisno karoserijsko linijo in doseči visoko raven prostorske varčnosti s kompaktnimi merami. Rezultat testov v vetrovniku in analiz določenih oblik karoserije so bili tekoči obrisi zunanjega plašča, ki se odražajo v dobrih koeficientih zračnega upora med 0,31 (323 F), 0,34 (notchback) in 0,35 (hatchback), odvisno od modela. Oblikovalcem je uspel poseben podvig s petvratnim modelom, ki je v Nemčiji na voljo pod oznako F. Oblikovalci na Japonskem ga imenujejo petvratni kupe, in to ne brez razloga. Ta model je dejansko bolj raven od svojih dveh bratov; cilj je bil doseči kupejevski slog, ne da bi se morali odpovedati prednostim limuzine. Mazda je na tem področju že imela pozitivne izkušnje, saj je hatchback model Mazde 626 temeljil na modelu 626 Coupe in ne na limuzini. V primerjavi s prejšnjimi modeli 323 je karoserija še bolj toga, ne da bi bilo treba sprejeti dodatno težo. Pri višjih hitrostih so bili zmanjšani možni tresljaji in hrupni zvoki. Karoserija je bila izboljšana tudi z vidika hrupa vetra.“
Na področju motorjev je bil model F na voljo z bencinskimi motorji s 84, 103 ali 128 KM, cene v Nemčiji pa so se začele pri 22.950 markah. Nič čudnega, da je model F predstavljal do 40 odstotkov vseh 323 registracij. Leta 1990 je tudi ADAC pohvalil dobro izdelavo in spodobno količino prostora v 4,26 metra dolgem modelu 323 F. Všeč sta jim bila tudi vlečna moč in navor motorja 16V s 103 KM, ki je avtomobil do 100 km/h pripeljal v 10,7 sekunde. Najvišji model 1.9i 16V GT, ki je stal 28.670 nemških mark, je bil komaj kaj hitrejši, in sicer natanko 10 sekund.
Kritike nemškega organa ADAC v reviji “Auto 91 Spezial” takrat so bile: “Sprednje zavore hitro zavirajo, zadnje pa se v ovinkih nagibajo k zavijanju.” Po drugi strani pa je bila zanesljivost Mazde 323 F brez kritik. Skoraj vsi takratni uveljavljeni avtomobilski mediji so avtomobil podvrgli vzdržljivostnemu testu. Okvare in pritožbe? Nič. In tudi tistih nekaj vozil 323 F, ki so še danes v uporabi, je v presenetljivo dobrem stanju. Morda jih bomo kmalu pozdravili skozi zaspane oči.