Ali še poznate Toyoto Cressida?

Poznamo jih in nekako tudi ne. Ne govorimo o naših sosedih, temveč o avtomobilih, ki so ostali tako neopazni, da jih še danes poznajo le zagrizeni oboževalci. Takšni modeli niso bili nujno polomije, vendar so šli pod radarjem povprečnega kupca avtomobila.

Toyotina vodstvena ekipa je imela občutek za visoko kulturo. Novi model srednjega razreda je bil poimenovan “Cressida” po Shakespearovi drami. A čeprav je bila Cressida v tej državi na voljo konec sedemdesetih in v osemdesetih letih prejšnjega stoletja, je skoraj nihče ne pozna. Tudi Shakespearove drame “Troilus in Cressida” ne pozna nihče. Povsem drugače je bilo v ZDA. Tam je bila Toyota Cressida dolgo prodajna uspešnica, čeprav so jo nekateri kritizirali kot napihnjeno Corollo. Toda najprej nekaj za začetek. Sprva je bila Cressida na voljo le na Japonskem, bila je bolje opremljena različica modela Corona Mark II. Od poletja 1977 je Corono Mark II nadomestila tudi za izvoz v Evropo, Severno Ameriko in Oceanijo. Poleg Corone Mark II (pozneje Toyota Mark II) sta bila sestrska modela na isti platformi še Chaser in Cresta.

Toyota Cressida 1978 – 1992

Ime Cressida je iz Toyotine modelne palete izginilo konec leta 1992, čeprav so bili sestrski modeli na Japonskem na voljo še po letu 2000. Trije omenjeni modeli so ohranili tudi oznako X. Modela Chaser in Cresta sta se izdelovala še do leta 2000. Model Mark II je leta 2004 zamenjal model Mark X; model Mark II Blit, različica kombi, je bil ukinjen leta 2007. Cressida je bila po vsem svetu na voljo v različnih izvedbah in različicah motorjev, vključno s šestvaljnimi motorji serij G in M, štirivaljnimi bencinskimi motorji serije R ter štirivaljnimi dizelskimi motorji serije L.

Prva generacija modela Cressida RX30, ki je bila na voljo zunaj Japonske, je bila na voljo kot limuzina, kombi (RX35) in kupe. Razen kupeja, ki je bil na voljo samo na Japonskem in se je le občasno izvažal, je za izvoz nadomestila identično Corono Mark II. Standardna oprema je vključevala klimatsko napravo, samodejni menjalnik (na voljo je bil tudi ročni petstopenjski menjalnik), servo volan, zadnji naslon za roke, radio FM s kasetofonom, nagibne sprednje sedeže in ogrevano zadnje steklo. Avtomatski menjalnik je imel štiri prestave in pretikanje. Električna stekla so bila na voljo kot dodatna oprema. Cressida je bila izjemno dobro dušena, zato je bila eden najtišjih avtomobilov svojega časa. Vrstni šestvaljni motor 4M-E z zgornjo odmično gredjo je deloval zelo tiho in bil zelo zmogljiv. Na Novi Zelandiji, kjer so avtomobil tudi sestavljali, so ga izdelovali kot dobro opremljeno različico GL z 2,0-litrskim motorjem R4.

V Evropi je bila precej baročna Cressida na voljo od začetka leta 1978 kot limuzina in kombilimuzina ter samo z 2,0-litrskim motorjem R4 s 66 kW (90 KM) v opremi De Luxe. V nasprotju s splošnim prepričanjem ta različica ni ustrezala DX drugih Toyotinih modelov, temveč je bila bistveno bolj razkošna. Toyota Carina, ki se je prodajala v istem času, se je prodajala tudi kot različica opreme De Luxe, ki se je od leta 1980 preimenovala v DX. Druga generacija modela Cressida X6 je bila rezultat temeljite prenove prejšnje generacije. Kupe je bil ukinjen, limuzina in kombilimuzina pa sta imeli sodobnejše oblikovanje. Prvi model v Evropi od jeseni 1980 je bila limuzina (LX60) z novo uvedenim 2,2-litrskim dizelskim motorjem s 49 kW (67 KM) in 5-stopenjskim ročnim menjalnikom.

Od pomladi 1981 je bila kombilimuzina (X6K) na voljo tudi z dizelskim motorjem in 2,8-litrskim bencinskim motorjem, ki je bil zdaj na voljo tudi za limuzino s 97 kW (132 KM) s serijskim 4-stopenjskim samodejnim menjalnikom in 2,0-litrskim s 77 kW (105 KM) s serijskim 5-stopenjskim ročnim menjalnikom. Cressida je v Nemčiji ostala outsider, saj je bilo leta 1982 registriranih le nekaj več kot 1.000 novih vozil. Od leta 1982 je bil motor 5M-GE z dvema zgornjima odmičnima gredema in močjo od 105 do 115 kW (143-156 KM) serijsko vgrajen s 4-stopenjskim samodejnim menjalnikom. Poleg tega je bil zdaj opcijsko na voljo tudi 3-stopenjski samodejni menjalnik za dizelski motor ter za 2,0-litrski motor, ki je imel v tej različici moč 80 kW ali 109 KM.

Konec leta 1982 je bila Cressida ponovno prenovljena in je dobila neodvisno zadnje vzmetenje na pol-premičnih rokah in zadnje kolutne zavore. Te tehnologije so bile z nekaj spremembami prevzete iz modela Supra. Na zahtevo je bil zdaj na voljo tudi ročni petstopenjski menjalnik za motor 5M-GE, vendar so tako opremljena vozila danes redkejša od samodejnih različic. Elektronsko krmiljen samodejni menjalnik A43DE je še dodatno izboljšal prejšnji hidravlični menjalnik A43DL. Ponujal je tri značilnosti: Moč, normalna in varčna. Ta različica je bila hvaljena zaradi dobre vodljivosti, voznih lastnosti in tihe notranjosti, predvsem pa zaradi zanesljivosti.

Julija 1983 dizelski motor ni bil več na voljo kot limuzina, saj je bila tu na voljo Toyota Camry, novembra 1984 pa je 2,8-litrski motor dobil opcijski 5-stopenjski ročni menjalnik, ki je povečal moč na 100 kW ali 136 KM. Hkrati je bila ukinjena 2,0-litrska samodejna različica. Leta 1984 je “autokatalog” pod naslovom “Toyota Cressdia/Mark II/Chaser/Cresta” zapisal: “Cressida je izvozni model Japoncev, za katerega obstaja veliko več različic in motorjev pod drugimi oznakami.” Cene v Nemčiji: Nekaj manj kot 23.000 nemških mark za GLi 6 z 2,0-litrskim štirivaljnim motorjem in 109 KM (poraba 14,7 litra Super), 23.193 nemških mark za dizelsko različico Combi s 67 KM iz 2,2 litra prostornine.” Marca 1985 so prenehali uporabljati 2,0-litrski motor in dizelski motor. Do oktobra 1985 sta bili v Nemčiji limuzina in kombilimuzina še vedno na voljo s preostalimi motorji.

V ZDA se je Toyota na neki točki spopadla z vlogo modela Cressida kot vrhunskega modela. V času razcveta “reaganomike” so se yuppies z denarjem raje odločali za evropske luksuzne modele, koristi sta imela celo Cadillac in Lincoln. Avgusta 1983 je Toyotin predsednik Eiji Toyoda sprožil projekt F1 (“vodilno vozilo” in “vozilo št. 1”; imenovan tudi “projekt Circle-F”), tajni projekt, katerega cilj je bil izdelati vrhunsko luksuzno limuzino za mednarodne trge. To je privedlo do razvoja povsem nove, polnovredne luksuzne limuzine, zasnovane za izvozne trge, ki je bila na koncu poimenovana Lexus LS.

Oktobra 1986 je Toyota Camry V2 v Evropi nadomestila model Cressida. V Oceaniji je bila Cressida na voljo do jeseni 1992, ko jo je zamenjala Vienta in pozneje Avalon. Številni Avstralci obžalujejo, da je imela Vienta pogon na prednji kolesi, saj je bil v Avstraliji pri velikih limuzinah priljubljen pogon na zadnji kolesi. Cressida je bila do jeseni 1992 na voljo tudi v Severni Ameriki. Od leta 1986 pa je bila le bolje opremljena različica Toyote Camry. Dejanski naslednik je bila tudi tam Toyota Avalon, ki pa je bila na voljo šele leta 1995.