Avtomobili in dobra hrana gredo skupaj približno tako dobro kot pečeni kostanji in hladen jesenski večer, zato smo se na tokratnem testu Minija Acemana odpravili na izlet, katerega glavni namen je bilo razvajanje brbončic.
Čeprav smo Slovenci z dvema milijonoma prebivalcev majhen narod, na področju kulinarike ne skoparimo – prav nasprotno. Da bi vrhunsko kulinariko približali še širšemu krogu obiskovalcev, pri nas dvakrat letno – spomladi in jeseni – poteka akcija Teden restavracij, v katero so vključeni najboljši chefi in restavracije v Sloveniji. Glavni cilj akcije je dokazati, da uživanje v vrhunski kulinariki ni nujno pregrešno drago ali rezervirano le za elito, temveč gre za izkušnjo, ki je dostopna tudi nam – navadnim smrtnikom.
Jesenski termin letošnje akcije se je odlično ujel z našim testom Minija Acemana, kar je naravnost klicalo po jesenski kulinarični avanturi. Kot smo že zapisali v samem testu, je Aceman vmesni člen med Cooperjem in Countrymanom, prav tako pa je prvi Minijev model, ki stoji na izključno električni platformi – rohnenje motorja je za Acemana stvar preteklosti, zvočno kuliso pa so inženirji skušali popestriti z umetnimi zvoki ob pospeševanju in zaviranju, ki so vselej drugačni in predvsem zanimivi, vendar bodo marsikomu po le nekaj kilometrih preveč vsiljivi, a jih je, k sreči, sila enostavno tudi izklopiti. Poudarimo, da se nismo družili z »normalnim« Acemanom, temveč z izvedenko JCW, ki predstavlja vrh ponudbe. Z enim elektromotorjem na sprednji osi, ki ob pritisku tipke Boost proizvede 250 KM in 330 Nm navora, se do stotice izstreli v 6,2 sekunde, kar sicer ni brutalno, je pa nedvomno več kot dovolj za vse aspekte vožnje, tudi za dinamične vragolije.
Tokrat smo se odločili za restavracijo Spargus, ki se nahaja v Slovenskih Konjicah. Do tja smo se odpravili po avtocesti A1/E57 v smeri Ljubljane, kljub dejstvu, da Aceman ni naklonjen avtocestni vožnji. Razlogov za njegovo nenaklonjenost je sicer več, a glavni razlog leži v tem, da je ob avtocestni vožnji poraba preprosto previsoka, posledično pa se bo treba za polnjenje ustavljati vsakih 200 km. Zmotilo nas je tudi podvozje, ki je na avtocestnih neravninah (katerih na našem avtocestnem križu ni malo) nekoliko preveč poskočno, da bi ga lahko označili za udobno. K sreči se Aceman oddolži z doplačljivim, a zavidljivo dobrim radarskim tempomatom, ki so si ga pri Miniju izposodili iz njihovega matičnega podjetja – BMW. Ko pa smo na izvozu za Slovenske Konjice avtocesto zapustili in se po zavitih stranskih cestah odpravili do samostana Žička kartuzija, kjer je restavracija Spargus tudi locirana, je Aceman vse naše zadržke pri avtocestni vožnji povsem pregnal z odlično lego v zavojih. Tam je Aceman namreč najbolj doma – skozi zavoje šviga kot za šalo, saj je s svojim nizkim težiščem in izjemno togo nastavljenim vzmetenjem v izvedenki JCW za to pravzaprav tudi narejen. Ker je njegova prednja os s strani močnega motorja precej obremenjena, je ob izstopu iz zavoja potrebna posebna pozornost, da sprednji kolesi ne izgubita oprijema – k sreči Acemanov pogon omogoča zvezno doziranje moči, ki to težavo lahko v veliki meri tudi omili, vendar smo zaradi nestrpnosti do izkušnje, ki je pred nami, imeli nekoliko težjo nogo kot sicer.
Kot že omenjeno v prejšnjem odstavku, se današnja destinacija nahaja v objemu zgodovinske Žičke kartuzije in najstarejše gostilne v Sloveniji – Gastuž. Kartuzija velja za enega najstarejših samostanov te vrste v Evropi, obiskovalci pa lahko med zidovi nekoč zaprtega meniškega življenja pokukajo v njihovo vsakdanjost, si ogledajo nekaj razstav ali pa preprosto uživajo v tišini kraja, kjer se zdi, da se čas že dolgo ne premika več. Gostilna Gastuž, ki stoji tik ob kartuziji, ima bogato zgodovino in je še danes v pogonu, v njenem zgornjem nadstropju pa domuje restavracija Spargus – tista, zaradi katere smo se tokrat pripeljali sem.
Pa smo končno priveslali do bistva: hrana! Eden izmed pogojev za sodelovanje v akciji Teden restavracij je, da mora biti meni sestavljen iz vsaj treh hodov, a tokrat je glavni chef restavracije Spargus, Andrej Smogavc, postregel s štirihodnim menijem, ki je bil postrežen kot šesthoden – pozdrav iz kuhinje in sladica sta bila namreč razdeljena v dve fazi, kar gostu daje občutek, da uživa v meniju z več hodi, kot jih je v resnici. Pozdrav iz kuhinje, ki ga večinoma poznamo kot preprost grižljaj, je bil tokrat sestavljen iz kar štirih ločenih delov – razsežen ni bil le količinsko, temveč predvsem po izjemni globini okusov. Najbolj nas je navdušil tatar postrvi s postrvjim kaviarjem, ki je postregel z enim najbolj kompleksnih okusov, kar sem jih imel priložnost doživeti. Za hladno predjed je chef pripravil goveji tatar s črnim česnom in rumenjakom, vse skupaj zavito v liste Nori alg – tiste, ki jih poznamo iz sušija. Sledila je glavna jed, katere zvezda je bila potrebuševina krškopoljca, pripravljena s tehniko sous vide, ki je trajala kar 20 ur, za piko na i pa je bila prelita s slivovo omako. Priznam, ko sem slišal, da bo glavna jed svinjska potrebuševina, me je oblil val skepticizma – nisem ravno njen največji oboževalec. A že po prvem grižljaju je bilo jasno, da so bili vsi dvomi povsem odveč; okusi in tekstura so govorili sami zase. Za zaključek večera je sledila še sladica, ki je bila postrežena v dveh fazah – najprej tiramisu, postrežen v obliki skodelice kave, in takoj za tem še sorbet iz bele čokolade in hruške – slednji okus nas je posebej navdušil. Cena za vse omenjeno? 32 evrov na osebo. Drži, to ni ravno drobiž, a ko v račun vzamemo kakovost sestavin in kompleksnost okusov, hitro postane jasno, da je to pravzaprav zelo dobro naložen denar. Ne v kriptovalute, ne v delnice – ampak v nekaj, kar je vredno precej več kot to: vase.
Na našem okusnem potepu smo vsega skupaj prevozili dobrih 150 kilometrov, kar je pomenilo, da bo Aceman kmalu žejen po elektronih. Na hitri polnilnici se ob predhodnem kondicioniranju baterije polni z največ 95 kW moči, kar je sicer precej skromno, vendar se zaradi prav tako skromne baterije neto kapacitete 49,2 kWh Aceman od 20 do 80 odstotkov napolni v slabe pol ure, kar je povsem spodoben podatek.
Če se iz te kulinarično-avtomobilske avanture kaj naučimo, je to verjetno to, da se je včasih preprosto treba nekam zapeljati – stran od vsakdana, pa naj bo to v nabritem električnem Miniju ali pa s čim starejšim, kar še vedno diši po bencinu. In če se na koncu poti znajdeš v osrčju srednjeveškega samostana s krožnikom vrhunske hrane pred sabo, potem si očitno sprejel pravo odločitev. Jesenske barve za oči, dobra hrana za brbončice, avto pa – no, tokrat je bil to zgolj izgovor, da smo se sploh kam odpravili.
