Gerhard Berger, šef nemške dirkalne serije DTM, ki je v torek praznoval svoj 60. rojstni dan, dobro ve, da je bilo v času njegove kariere na dosegu več kot je osvojil. Več kot deset zmag, na 210-ih dirkah, več kot dve skupni tretji mesti v letih 1984 in 1997. Toda takrat ni šlo le za talent, že takrat ni bil dovolj samo dar. Že takrat je namreč štel znameniti celoten paket. Torej: “Delavnost, disciplina, egoizem, hitrost, ubijalski instinkt, sreča,” tako Berger. “To te lahko vodi do naslova prvaka. Vendar pa ta paket pri meni ni bil tako izrazit kot pri Ayrtonu Senni, Alainu Prostu, Michaelu Schumacherju ali Lewisu Hamiltonu.“
Kaj je torej manjkalo? Berger nikoli ni skrival, da pri njem ni šlo le za težak dirkalni šport. “Vedno sem poskušal, da pokrijem obe strani medalje. Disciplino, težavnost dirkalnega športa. Toda tudi zabavo, nočno življenje. S tem lahko zmagaš na dirkah, naslova pa ne moreš osvojiti.” Če gredo danes dirkači v času dirkaškega konca tedna prej v posteljo, s prenosnikom ali podatki treningov, je bil za Bergerja nočni počitek tuja beseda. “Sploh nisem šel v posteljo. Na srečo nisem kadil in alkohol že takrat kot športnik ni deloval najbolje. Toda ženske, veselje in zabave, to je spadalo zraven.” Vendar pa ne samo zaradi zabavljaštva samega. “Bila je to v neki meri nekakšna protiutež našemu težkemu športu, ki je bil nevaren. Takrat si lahko na vse pozabil. Zelo rad sem užival svoje življenje.”
Danes, vsaj ne javno in pri vseh, takšnega preusmerjanja pozornosti ekipe ne želijo videti. Le popolno osredotočanje na dirkalni šport. “To je poseben tip človeka, ki to zmore. K tem jaz nisem nikoli pripadal. Vendar bi pri tem jasno poudaril: Če bi šlo za to, da v najboljši meri vzameš obe strani, bi bil danes najverjetneje desetkratni svetovni prvak. Vendar pa se to na mojo žalost ne meri tako. Toda kariera je bila dobra, ne glede kakšna je bila. Predvsem pa: še vedno sem živ. Mnogim kolegom to ni uspelo.“
Sicer si predstavlja, da bi lahko dirkal v današnji Formuli 1, toda “z današnjimi dirkalniki se ne bi ujel, verjetno sploh ne bi mogel za volan. Pri nas je bilo bolj rustikalno, še vijaki so bili drugačni. Nismo imeli takšne poplave podatkov in množice inženirjev, ki so jih vrednotili. To smo morali sami storiti, bil je to nek povsem drugačen šport,” tako Berger. “Običajno so lahko dobri dirkači iz ene generacije dobri tudi v drugi generaciji. Vendar pa bi moral odraščati v zdajšnji generaciji. To je drugo življenje, moj čas je bil dobesedno krojen za mene.”
