Osemintrideset let nazaj je na Veliki nagradi zahodnih ZDA v Long Beachu takrat 22-letni Andrea de Cesaris imel izjemno priložnost, da zmaga na dirki, a je po spletu okoliščin, za katere si je v prvi vrsti bil kriv sam, izgubil vodstvo v ključnem delu dirke.
Najverjetneje bi s tisto zmago tudi kariera Rimljana zavila v drugo smer, a trenutek de Cesarisove nepremišljenosti je Nikiju Laudi omogočil, da smukne mimo dirkača Alfa Romea, napaka nekaj krogov kasneje pa je Italijana stala tudi uvrstitve.
Za Laudo je bila to prva zmaga po vrnitvi, za de Cesarisa pa je bilo vse skupaj še težje, saj ga je premagal dirkač, ki ga je zamenjal pri McLarnu. Najbolj se je v tistem trenutku sicer smejalo Ronu Dennisu, ki si je dolgo prizadeval, da Avstrijca prepriča v vrnitev.
Andrea de Cesaris je v F1 sicer preživel kar petnajst sezon, odpeljal 208 dirk in dirkal za deset različnih moštev: Alfa Romeo, McLaren, Ligier, Minardi, Brabham, Rial, Scuderia Italia, Jordan, Tyrrell in Sauber. In kakorkoli se je trudil, svojega divjega slovesa iz prve sezone, ko je s svojimi trčenji v obup spravljal odgovorne pri McLarnu, se kasneje nikoli ni povsem otresel. Neusmiljeni britanski tisk mu je takoj nadel nadimek de Crasheris.
Izguba sedeža pri McLarnu
Že sredi sezone je zato Ron Dennis začel z uresničevanjem plana B, prepričevanjem Nikija Laude, da se odpove upokojitvi in de Cesarisa zamenja v McLarnovem kokpitu. Italijan je tako v sezoni 1982 moral svoje mesto prepustiti Dunajčanu, sam pa se je preselil k Alfa Romeu, kar ni bilo nič čudnega, saj je tudi italijansko moštvo nastopalo v rdeče-beli kombinaciji tobačne znamke Marlboro.
Ob tem velja pripomniti, da je de Cesaris vedno imel podporo tobačnega koncerna Phillip Morris International, saj je njegov oče s tobačnimi izdelki zalagal večino Rima, sam pa je bil dober prijatelj Alearda Buzzija, ki je pri Phillip Morrisu podpisoval čeke z zneski za sponzorstva.
Alfa Romeo je bilo povprečno moštvo, s prihodom nekdanjega Ligierjevega oblikovalca Gerarda Ducarougeja pa so postali bistveno bolj konkurenčni, še posebej zaradi nove šasije iz karbonskih vlaken, ki se je v kombinaciji s solidnim V12-pogonskim agregatom izkazala za dober paket.
Na prvi dirki v Južni Afriki sta sicer de Cesaris in njegov moštveni kolega Bruno Giacomelli morala nastopiti še s starim dirkalnikom, na drugi dirki v Brazilije sta z novim Alfa Romeom 182 oba ostala brez uvrstitve, na tretji dirki sezone v Long Beachu pa so pri Alfa Romeu že na prvem prostem treningu nakazali, da bo z njimi treba resno računati.
Giacomelli je bil na prvem prostem treningu drugi, de Cesaris šesti. Petkove kvalifikacije so bile zaradi težav z dirkalnikom sicer manj uspešne, saj sta dirkača pristala na desetem in dvanajstem mestu, v soboto, ko je šlo zares, pa se je za de Cesarisa poklopilo tako rekoč vse.
V zadnjih minutah kvalifikacij je Lauda odpeljal zanj tipičen hitri krog in zdelo se je, da ima prvi startni položaj v žepu. Člani TV-ekip so se že zbirali okoli njega, ko je prek startno-ciljne črte švignil de Cesaris in postavil najhitrejši krog. Za 0,120 sekunde je prehitel človeka, ki ga je zamenjal pri McLarnu.
V solzah se je odpravil proti boksom, kjer so že slavili člani njegove ekipe. Takrat je za najhitrejši krog v kvalifikacijah dobil poseben pokal, tisoč dolarjev, steklenico šampanjca in brivski aparat.
Pole position v Long Beachu je bil velik dogodek tudi za Gerarda Doucarougea, saj se je na nek način maščeval Ligierju, ki ga je odpustil konec minule sezone, zadovoljni pa so bili tudi odgovorni pri Marlboru, saj so ugotovili, da imajo na startu dve konkurenčni ekipi. Za nekaj malega panike je sicer poskrbel pripetljaj z eno od gum, saj le-ta naj ne bi bila označena, a se je na koncu izkazalo, da je šlo za komisarsko napako.
Lauda je pred startom dirke govoril z de Cesarisom
Z 22 leti je Andrea de Cesaris tako postal najmlajši dirkač s pole positionom v žepu, njegov rekord pa je leta 1994 podrl šele Rubens Barichello. Po koncu kvalifikacij je povedal: »Sploh nočem razmišljati o prvem krogu, če ne, ne bom ponoči spal niti minute.«
Čakala ga je dirka, v kateri je želel dokončati začeto delo. Na drugi strani je bil Lauda odločen, da prevzame vodstvo že v prvem krogu, hkrati pa se je zavedal nepredvidljivosti svojega mladega tekmeca, zato se je z njim pogovoril pred startom same dirke. Novinarju ORF-a, Heinzu Prüllerju, je pred dirko dejal: »Če v prvi ovinek ne pridem pred njim, moram biti potrpežljiv. Z de Cesarisom nima smisla iti na nož.«
Težave s prehitevanjem zaostalih za krog
Začetek dirke je de Cesaris odpeljal zanesljivo in po prvem krogu ostal v vodstvu, na drugo mesto pa se je prebil Rene Arnoux v Renaultu. Lauda je padel na tretje mesto, tik pred Giacomellija. V šestem krogu je slednji prehitel Laudo, a pri tem trčil v zadek Arnouxovega dirkalnika in za oba je bilo dirke konec.
Avstrijec, ki je zdaj sam vozil na drugem mestu, je začel pritiskati na vodečega Italijana, ki se je moral ukvarjati z dirkači, ki so zaostajali za krog. Po tem, ko je prehitel Briana Hentona v Arrowsu, mu je Lauda že dihal za ovratnik. Naslednji, ki ga je de Cesaris moral prehiteti, je bil brazilski dirkač Raul Boesel v nekonkurenčnem Marchu, ki se ga je Italijan lotil v šikani pred uvozom v bokse, a mu v dveh poskusih ni uspelo prehiteti počasnega Brazilca. Na koncu mu je le uspelo pred samo ravnino, a je pri tem vso jezo stresel na Boesela ter mu iz kokpita pokazal stisnjeno pest.
Lauda izkoristil Italijanovo jezno gesto
»De Cesaris je prehitel Boesela za krog in začel gestikulirati iz kokpita proti Brazilcu,« se je v svoji avtobiografiji »To Hell and Back« spominjal Lauda: »Videl sem, da ima stisnjeno pest v zraku in prešinilo me je, da bi moral ravno v tem trenutku menjati prestavo.«
»Nato sem zaslišal zvok omejevalnika, ki se vklopi pri 11.000 vrtljajih v minuti in v trenutku, ko je izgubil hitrost, sem v velikem loku zapeljal okoli njega. Pri prehitevanju takšnega dirkača, ki je zaposlen z gestikuliranjem drugim, kadar bi moral prestaviti, moraš biti previden,« je v ironičnem tonu zaključil Lauda.
Avstrijec je odbil Italijanov prvi napad pred vhodi v bokse, nato pa suvereno povečeval prednost in na koncu, na svoji tretji dirki po dvoletnem premoru, zmagal. Za de Cesarisa se je tista nedelja končala še slabše, saj je v 34. krogu zagledal dim v vzvratnem ogledalu, kar je bila najverjetneje posledica taljenja plastike v okolici zavor, a ga je vse skupaj tako spravilo s tira, da je trčil v ogrado in popolnoma razbil svoj dirkalnik.
Nesreča in zamujena priložnost
Poškodbe na dirkalniku so bile tako hude, da je pri izstopu iz razbitega dirkalnika izgubil celo čevelj. Bil je to eden najbolj nesrečnih dni v Italijanovi karieri, a večina je bila mnenja, da je do nesreče odpeljal dobro dirko.
Le nekaj tednov za tem je imel de Cesaris priložnost, da se odkupi za Long Beach. V Monaku je odpeljal zelo dobro in preživel tudi ploho pred koncem dirke, a mu je v zadnjem krogu zmanjkalo goriva. Prehitela sta ga Riccardo Patrese in Didier Pironi, ki je prav tako ostal brez goriva, de Cesaris pa je končal na tretjem mestu.
V naslednjih letih je imel Andrea de Cesaris še nekaj prebliskov, kot je bilo vodstvo na VN Belgije v Spaju 1983, drugi mesti na VN Nemčije in v Kyalamiju (VN JAR), kasneje pa mu je na debiju Michaela Schumacherja na VN Belgije 1991 dolgo časa odlično kazalo, ogrožal je celo Senno na prvem mestu (Brazilec je imel težave z menjalnikom), na koncu pa mu je tri kroge pred koncem dirke stopničke za Jordan preprečila eksplozija motorja. Andrea de Cesaris je v svoji karieri skupno petkrat stal na stopničkah, ob omenjenem prvem startnem položaju zabeležil še najhitrejši krog, a zmagal ni nikoli.
Umrl je 5. oktobra 2014, ko je z motociklom trčil v varnostno ogrado na rimski obvoznici v bližini izvoza Bufalotta.
