BRABHAM BT49: Mojstrovina Gordona Murraya za prvi naslov po letu 1967

Ne glede na vse pripetljaje okoli ekipe, je Brabham odpeljal solidno sezono 1978, povsem drugače je bilo sezono kasneje, ko sta Niki Lauda in Nelson Piquet le trikrat končala med dobitniki točk, pa še od teh treh rezultatov sta bili dve četrti mesti največ, kar sta ob številnih odstopih uspela iztisniti iz dirkalnika z oznako BT48, saj je moštvo imelo kar nekaj težav z osvajanjem t.i. »ground effecta«, ki je omogočal več oprijema v ovinkih.

Situacija je bila tako obupna, da je Gordon Murray dobil nalogo, čimprej sestaviti nov dirkalnik (poimenovali so ga BT49), da bi ga lahko preizkusili še pred koncem sezone. Zaradi kronične nezanesljivosti se je Ecclestone odpovedal Alfinim V12-motorjem (Italijani so tako ali tako že sestavljali svojo ekipo v F1) in v dirkalnik so vgradili preizkušeni osemvaljni Ford Cosworthov DFV pogonski agregat.

Zgodba z Alfinimi dvanajstvaljniki V-oblike je imela let 1979 že dolgo brado. Ecclestone in druščina so se že sezono pred tem džentelmensko odpovedali uporabi znamenitega BT46B, poimenovanega tudi »fan car«, s katerim so odpihnili konkurenco (in še kaj drugega) na VN Švedske v Anderstorpu, kkljub vsemu pa je Laudi v Monzi prav po zaslugi močnega Alfinega V12 uspelo zmagati. V sezoni 1979 se je vse obrnilo na glavo – odnosi na relaciji Brabham – Alfa Romeo so bili tako skrhani, velik in težek V12 pa preokoren za izkoriščanje »ground effecta«, da je bil sicer inferioren, a hkrati veliko manj žejen Cosworthov V8 povsem dovolj za novo poglavje zgodbe.

Novi dirkalnik ni prepričal Laude, ki se je nenadoma poslovil po treningih za VN Kanade, zato je vlogo prvega voznika dobil Nelson Piquet, namesto Avstrijca pa je na dirki nastopil Ricardo Zunino, ki je bil slučajno med gledalci. Novi BT49 je takoj pokazal, da je hitri projekt uspel, saj je bil Piquet v Montrealu pred okvaro menjalnika na tretjem mestu, zadnjo dirko v Watkins Glenu pa je začel z drugega startnega položaja.

V osnovi je bil Brabham BT49 različica dirkalnika BT49 brez nepotrebne navlake, hkrati pa je ponujal bistveno več razvojnega potenciala od predhodnika. V sezoni 1980 je Piquet na prvi dirki sezone končal kot drugi in postavil temelje šampionskemu letu 1981. Zmaga na četrti dirki sezone v Long Beachu je Brazilca v vodstvu prvenstva poravnala z Renejem Arnouxom (Renault). Kljub vsemu je bil konstruktorski naslov za Brabham nedosegljiv, ne glede na to, da so sredi sezone Zunina zamenjali s Hectorjem Rebaquem, ki je do konca Brabhamu privozil vsega točko. Nelson Piquet je bil v tem oziru povsem svoja liga, saj si je Alan Jones (Williams) šele na predzadnji postaji prvenstva v Montrealu zagotovil naslov prvaka in Brazilca, ki mu je v 23. krogu odpovedal motor, dokončno pustil za sabo.

Za sezono 1981 je FISA uvedla nekaj sprememb, med drugim so prepovedali stranske zavese, ki so omogočale t.i. ground effect, hkrati pa so predpisali minimalnih 60 milimetrov oddaljenosti od tal.

Predpise je Murray zaobšel s hidropnevmatskim vzmetenjem, ki je dirkalnik držalo nad arbitražno dovoljeno mejo, s čimer so pri Brabhamu zadostili predpisom, pod aerodinamično obremenitvijo pa so se zračne vzmeti stisnile, s čimer je bil dirkalnik bližje tlom. S tem so seveda dosegli močnejši pritisk k tlom in vsaj delno posnemali prepovedane zavese.

Pri Brabhamu so izboljšali tudi zavorne zmogljivosti s postopnim opuščanjem jeklenih zavor in njihovo zamenjavo za karbonske diske in ploščice. Sezona 1981 se je izkazala za eno najbolj tesnih in dramatičnih v zgodovini F1. Nelsonu Piquetu so namreč konkurirali takratni aktualni prvak Alan Jones, pa Carlos Reutemann, Jacques Laffite in Alain Prost.

Brabhamova zanesljivost je Piquetu dobro služila predvsem v začetnem delu sezone. Tretje mesto in dve zmagi na uvodnih štirih dirkah so bili odličen obet za nadaljevanje prvenstva. Nekaj slabe volje je prinesla le VN Brazilije, ko se kockanje z gumami za suho stezo na startu precej kaotične dirke ni obneslo.

Reutemann je imel po štirih dirkah tako tri točke prednosti pred Piquetom in zdelo se je, da ima Brazilec še vse pod kontrolo. Potem pa, kot da se je podrla hišica iz kart – najprej ga je Jones v Zolderju potisnil v ogrado, v Monaku je storil napako in izgubil zmago, na dirki na ozkem dirkališču Jarama pri Madridu, je podrsal po ogradi. Nekaj malega zadoščenja je prinesel Dijon s tretjim mestom, nato pa je v Silverstonu Piquet spet močno trčil v ogrado v zavoju Becketts in so ga z mesta nesreče zaradi poškodb nog, ki jih je utrpel, odpeljati z reševalnim vozilom.

Do konca sezone je bilo le še šest dirk, Reutemann je imel 17 točk prednosti in Piquet se je zavedal, da bo moral bistveno zmanjšati kvoto odstopov, če bo še želel biti konkurenčen za naslov prvaka. Zmaga na Hockenheimringu je bila prvi korak v pravo smer in Brazilec je na vseh dirkah do konca osvojil točke, medtem ko je njegov argentinski konkurent začel popuščati. Na koncu se je Piquetu izšlo in s točko prednosti pred Reutemannom je osvojil prvega od treh naslovov.

Nekaj nastopov D-specifikacije Brabhama BT49 je ekipi omogočilo, da pripravi ustrezen paket z BMW-jevim turbo motorjem v dirkalniku z oznako BT50, a za avto, ki so ga pripravili v vsega nekaj tednih, je bil BT49 že na začetku presenetljivo hiter in zanesljiv. In nenazadnje tudi zmagovalen, saj je ekipi prinesel prvo prvenstvo po letu 1967.