To je bil tudi zadnji Mansellov nastop v formuli 1, pa čeprav je sezono v Wokingu šele prav začel. Pravzaprav naj bi Britanec v sezoni 1995 vozil pri rivalih iz Grova, saj je prav Mansell v kokpitu zamenjal tragično preminulega Senno in odpeljal VN Francije, Evrope, Japonske in Avstralije ter v Adelaidu celo slavil zmago.
A pri Williamsu so ob boku Damonu Hillu želeli priložnost dati Davidu Coulthardu, Mansell pa je bil ob tem pogodbeno vezan še na serijo IndyCar, zato je bilo vse skupaj ena velika zmešnjava, se spominja danes 66-letni svetovni prvak. Vse skupaj se je začelo odvijati šele, ko se je zanj zagrel Ron Dennis, ki pa je (podobno kot vsi ostali) menil, da bodo pri Williamsu izkoristili opcijo nanj.
Dennis je pri svojem rojaku začel lobirati in mu predstavil McLarnov potencial, a je hkrati videl, da rdeče-beli zaostajajo pri razvoju. Podobno kot vsi ostali v cirkusu so tudi McLarnovci še vedno premlevali tragične dogodke iz minule sezone ter se prilagajali novim pravilom, ki naj bi zagotovila višji nivo varnosti.
K temu seveda moramo prišteti še težave z dobavitelji motorjev, saj so v štirih sezonah zamenjali kar štiri. Konec sezone 1992 se je iz F1 poslovila Honda, sezono 1993 so reševali s Cosworthom, partnerstvo s Peugeotom pa se ni izšlo po željah niti enih niti drugih. Pred sezono 1993 so bili v resnih pogovorih s Chryslerjem, ki jim je ponujal Lamborghinijeve V12 pod svojim imenom, a sta bila Senna in Häkkinen nezadovoljna s potencialom pogonskega agregata.
Kontinuiteta pri motorju je bila samo ena v vrsti težav za McLaren, saj je bila šasija MP4/10 vse prej kot vrhunski izdelek, s katerim bi se ekipa in Nigel Mansell lahko enakovredno borila za vrh. Pri vsem skupaj pa ne smemo pozabiti še na poglavitno težavo, ki je Britancu oteževala dirkanje do te mere, da se je po VN Španije dokončno vdal – kokpit je bil namreč preozek za Mansellovo zadnjico, zaradi česar je že po nekaj krogih čutil hude bolečine Druga velika težava je bila premalo prostora za njegove komolce, saj njegov stil vožnje temeljil na opletanju z zgornjim delom telesa, kar je bila tudi njegova velika konkurenčna prednost.
Vsega McLarnovi inženirji seveda niso uspeli postoriti čez noč, zato je Mansella na prvih dveh dirkah zamenjal Mark Blundell, na tretji dirki pa je bil MP4/10B že pripravljen in v Imoli je Mansell že sedel v dirkalniku. Upal je, da bodo spremembe na dirkalniku prinesle izboljšave tudi izboljšave glede same vodljivosti dirkalnika, a se to a njegovo razočaranje, ni zgodilo.
Tudi z nekaj več prostora v kokpitu Mansell ni mogel izničiti večine težav, ki jih je prinašala zasnova McLarna MP4/10B, z razvijanjem v njegovi smeri pa bi vse skupaj vzelo veliko časa, kar bi vse skupaj še zakompliciralo. Tega se je zavedal tudi Mansell.
Dejstvo je, da je bil Nigel Mansell vedno uspešen v dirkalnikih, ki so bili na sprednji osi prilagojeni njegovemu rokoborskemu stilu vožnje in McLaren MP4/10B to vsekakor ni bil. Njegova specialnost je bilo namreč pozno zaviranje v zavoj in hkraten oster premik volana, McLaren pa je bil za tak manever preveč nemiren in je hkrati težil k podkrmarjenju.
Njegov mlajši moštveni kolega Mika Häkkinen se je bolje spoprijateljil z dirkalnikom, kar se je seveda poznalo tudi pri samih časih, hkrati pa se je Mansell zavedal, da bo tudi v najboljšem primeru težko konkurenčen, tudi če bo uspel prilagoditi stil svoje vožnje.
Celotna zgodba z Nigelom Mansllom in McLarnom se je resda klavrno končala, a dirkalnik sam po sebi je bil na nekaterih področjih vseeno pred konkurenco. Omenimo samo t.i. mid-wing na pokrovu motorja in popolnoma drugačen nos od večine konkurentov, ki je skrbel za bolj enakomeren pretok zraka pod dirkalnikom.
Na koncu je Mansell vedel, da z MP4/10 nima niti teoretičnih možnosti za naslov prvaka, njegov labodji spev v F1 pa se je končal na VN Španije, ko je zapeljal v bokse in tam parkiral, ker je bil prepričan, da se je nekaj pokvarilo, kar je bil sicer žalosten konec kariere dirkača, ki je zmagal na 31 dirkah in osvojil naslov prvaka.
