Vest o tem, da bo Honda po koncu sezone 2021 zapustila Formulo 1, je pretresla svet kraljevega razreda motošporta. To je znova indic za to, da je aktualen koncept motorjev spodletel. Formula 1 ima očitno težavo z motorji.
V sezoni 2022 bodo z Mercedesom, Ferrarijem in Renaultom na štartu le še trije proizvajalci motorjev. Še nikoli jih ni bilo manj, ta znamka je bila dosežena samo v dveh primerih: leta 1974 so bili Ferrari, Ford-Cosworth in BRM ter leta 2014 z Mercedesom, Ferrarijem in Renaultom. Mogoče bo Red Bull prevzel motorje Honde in jih sam razvijal naprej, kot je to storil Arrows leta 1988 z BMW motorji pod znamko Megatron ali pa v letih 1998 in 1999 s Hart motorji. Ko je Renault leta 1997 izstopil, je njihove motorje kupil Supertec in z njimi v letih 1998 do 2000 opremljal ekipe Williams, Benetton in BAR. Kljub temu, bi to tudi za Red Bull bila le prehodna rešitev, dokler vabe Formule 1 ne ugrizne novi proizvajalec kot na primer Porsche, ki se v zadnjem času največkrat omenja.
Ob tem je sledeča statistika alarmantna, kajti v zadnjem desetletju sta s Cosworthom (2010 do 2013) in Hondo (2015) vstopila le dva proizvajalca motorjev v Formulo 1, najmanj doslej. Vrh smo doživeli v 50-ih letih, ko smo imeli proizvajalce kot so Ferrari, Alfa Romeo, Mercedes in Maserati, ob njih pa še številne manjše proizvajalce kot BPM, Küchen ali Milano, povrhu pa so k proizvajalcem prištevali še znamke iz serije Indy kot sta Offenhauser in Novi. Tudi v 60-ih (14), 80-ih ali 90-ih (po 11) smo imeli mnoge proizvajalce, ki so na novo vstopili v Formulo 1 ali pa se po odsotnosti znova vrnili. Sedaj novih (starih) proizvajalcev ni. In kaj je razlog?
Zakaj se proizvajalci obračajo vstran od Formule 1?
Jens Marquardt, športni šef BMW-ja, pojasni, zakaj Formula 1 za proizvajalce ni več zanimiva. “V6 turbo hibrid je pogon, ki s tem, kar imamo v serijski proizvodnji, nima nobenega opravka. Iz vidika inženirja moram povedati: ‘Kapo dol, kaj zmorejo v Formuli 1, toda za cesto ta tehnika ni pomembna.’” Enostavno povedano: Motorji Formule 1 so predragi, preveč zapleteni in premalo pomembni za serijsko proizvodnjo. In kako bo Formula 1 izšla iz te dileme? Verjetno z velikimi mukami.
Na prvi točki – stroških – se že dela. V prihodnjem letu nastopi zgornja meja proračuna v višini 145 milijonov evrov, ki bo do leta 2023 postopoma znižana na 130 milijonov. Sicer so v njej izjeme kot plače dirkačev, treh najboljših zaposlenih in marketing. A s tem je jasno, da brez goljufanja proračuni v višini 500 milijonov evrov niso več mogoči. In goljufanje si dejansko noben proizvajalec ne more privoščiti. Tudi na točki dve – kompleksnost motorjev – se že dela. Leta 2026 naj bi veljaki Formule 1 uvedli novi pravilnik motorjev. Ogrodje aktualnega 1,6 litrskega V6 turbo hibridnega motorja z okrog 1.000 konjički naj bi sicer ostalo, toda tehnika naj bi bila tako poenostavljena, da se novi proizvajalec pri vstopu v Formulo 1, kot je to bil primer Honde v prvih treh letih, ne bi blamiral do kosti.
Motor z notranjim izgorevanjem proti elektromotorju
Največja težava bo tretja točka – pomembnost za serijsko proizvodnjo. Vedno več proizvajalcev prehaja na elektro mobilnost. Zaradi tega imamo v Formuli E kar deset proizvajalcev: Porsche, Audi, Mercedes, BMW, Jaguar, Nissan, DS, Mahindra, Dragon in Nio. Toda to bi bilo za Formulo 1 še obvladljivo. Težava je drugje, kajti mnogi avtomobilski koncerni želijo s pomočjo politike motorje z notranjim izgorevanjem brisati iz svoje ponudbe. Ker se morajo dirkaški programi ujemati z blagovno znamko koncernov, dirkaške serije z motorji z notranjim izgorevanjem, kot je Formula 1, niso več pomembne. Isti fenomen lahko opažamo tudi v turnih avtomobilov, kjer vedno več proizvajalcev odhaja iz serije WTCR in se raje spogledujejo z električno varianto ETCR, ki bo zaživela v prihodnjem letu.
Težava je v tem, da Formula 1 ne bo presedlala na elektromotorje. Kot prvič ima Formula E patent na električne motorje v dirkalnem športu formul. Formula 1 bi morala te pravice zelo drago plačati ali pa se kar združiti s to serijo. Predvsem pa so električni dirkalniki še prepočasni. V tem trenutku še ne dosežejo hitrosti 300 km/h, pri zmogljivosti pa se lahko pohvalijo le s 340 električnimi konjički. Celo novi dirkalnik Gen3, ki prihaja konec leta 2022, ne bo dosegel znamke 500 konjičkov. To pa s kraljevim razredom motošporta nima nobenega opravka. Pri tem pa se Formuli 1 dejansko ni treba skrivati. Vsi avtomobilski strokovnjaki so prepričani, da električni avtomobili niso rešitev. Tudi v prihodnosti bodo obstajali motorji z notranjim izgorevanjem, ki so ekstremno učinkoviti in jih lahko kot hibride kombiniramo z elektromotorji.
Bo prvi novi proizvajalec v Formuli 1 Porsche? Morda, a ne pred letom 2026!
In na tem področju Formula 1 že sedaj blesti. Trenutno ni učinkovitejšega motorja z notranjim izgorevanjem kot ga ima trenutno Formula 1, z učinkovitostjo okrog 60 odstotkov. Do leta 2030 želi Formula 1 med drugim s stoodstotnim biološkim (sintetičnim) gorivom postati celo CO2 nevtralna. Toda dokler se bodo šefi koncernov spogledovali le z električnimi avtomobili, bo Formula 1 še naprej imela težko delo, da privabi nove proizvajalce. Toda na obzorju sije žarek, ki sliši na ime Porsche. Šef koncerna VW Herbert Diess je že vrgel oko na kraljevi razred motošporta. “Formula 1 bo postala CO2 nevtralna na podlagi sintetičnih goriv. Je veliko bolj vznemirljiva, zabavna, bolj dirkaška in nudi boljše tehnološko tekmovanje kot Formula E, ki naredi nekaj krogov po centrih mest.“
Novi bodoči šef Formule 1, Stefano Domenicali, ki bo v prihodnjem letu zamenjal Američana Chase Careya, je bil dolga leta na čelu avtomobilskega proizvajalca športnih avtomobilov Lamborghini. On bi torej moral vedeti, kako mislijo šefi koncernov in kako lahko proizvajalce znova spodbudi za vstop v Formulo 1, čeprav smo lahko prepričani, da pri tem ne bo imel lahkega dela.
