Selitev v drugo državo, kjer ne poznate nikogar, je za vsakogar ogromen in strašljiv podvig, še posebej, če ne znate govoriti jezika države, kamor se odpravljate. Še bolj, če se za tako veliko spremembo odločiš, še preden dosežeš najstniška leta, in kot državljan države, ki ji v tistem koščku zgodovine svetovna javnost ni ravno naklonjena.
To je zgodba takrat 10-letnega Miloša Pavlovića, ki je v dobrih dveh letih od prvega dirkanja s kartingom postal zmagovalec takratnega jugoslovanskega prvenstva v kartingu na mini in mladinski ravni, na prestižni italijanski Trofeo delle Industrie pa je v kategoriji 100 Junior končal na devetem mesto in to teden dni pred svojim 11. rojstnim dnem. Med vozniki, ki so bili uvrščeni pred njim, sta bila tudi dva bodoča dirkača Formule 1, Giorgio Pantano in Vitantonio Liuzzi.
“Recimo tako, tisti časi so bili zagotovo bolj romantični,” je Pavlović povedal za spletni portal Formula Scout: “Torej, čeprav prihajam iz države, ki še danes preživlja strašne čase, takrat vse skupaj še ni bilo tako grozno. Vsaj ne čisto na samem začetku moje kariere. Imel sem srečo, da so me starši na začetku dejansko lahko podpirali, a kmalu zatem, ko je moja kariera postala prava služba, si oče in družina nista mogla več privoščiti sponzoriranja, v moji domovini ni bilo sponzorjev in bilo je zelo težko poiskati sponzorje drugje.”
“Zelo zgodaj sem odšel od doma. Ko sem se podal v Italijo, sem bil star vsega 12 let. Pravzaprav nisem mislil ostati tam, tam naj bi bil samo zaradi dirk, kasneje pa bi se vrnil domov, a se je vse obrnilo v popolnoma drugačno smer.” razlaga Pavlović.
»Najprej se zaradi tekmovalnih obveznosti, nato pa zaradi razmer v moji državi se nisem nikoli vrnil domov. Ostal sem v Italiji, nato pa sem se preselil v Veliko Britanijo. Odraščal sem zelo hitro. Bilo mi je zelo težko, bilo je res težko. Že odraščanje v tudi državi je težko, če si bil Srb v tistem času, še toliko težje.”
Italija je bila takrat svetovno središče kartinga in leta 1994 je bil Pavlović eden najhitrejših voznikov v seriji dirk, organiziranih v državi. Nato je napredoval v starejšo kategorijo v Formuli A, ki se je do danes razvila v kategorijo OK. V drugem letu svojega nastopanja v omenjeni seriji se je vpisal v zgodovino, saj je premagal tako Pantana kot tudi Jensona Buttona in leta 1996 v Suzuki osvojil CIK-FIA World Cup.
“Takratni World Cup je bil ena sama dirka, zato si moral tja in zmagati. Vodil sem manj kot krog in na koncu zmagal. To je bila tudi moja strategija. Zmagal sem proti dirkaču, za katerega verjamem, da je bil najboljši v naši generaciji, Giorgiu Pantanu, in zaradi tega sem resnično ponosen. Vozil sem z odličnimi vozniki, Jamesom Courtneyem, Jensonom Buttonom in tudi s Fernandom Alonsom. Bilo je res veliko dobrih voznikov. Takrat ni bilo tako kot danes, zraven ste lahko bili na zelo dobri ravni, tudi če niste imeli veliko denarja. Danes je to preprosto nemogoče.”
Posebej zanimivo je dejstvo, da je Pavlović na omenjeni dirki zmagal, kljub temu, da uradno ni bil član nobenega od moštev, saj si je gokart priskrbel sam: “Odločil sem se, da nastopim in ker sem se nenehno boril s pomanjkanjem finančnih sredstev, sem se odločil, da za gokart poskrbim kar sam. Oglasil sem se pri dobrem tunerju motorja, prek njegovih stikov smo dobili uradno podvozje in sestavili ekipo. Če pogledate rezultate, poleg imena voznika običajno ni imena ekipe, ker je uradno ni bilo. Po zmagi sem si dejal, da bi to lahko bila tudi moja služba. Očitno sem bil preveč naiven.”
Po nekaj odpeljanih dirkah Formule Ford in Formule Renault se je Pavlović leta 1997 preselil iz Italije v Veliko Britanijo in bil del dirkalne šole Jim Russell, medtem ko je nadaljeval tudi v kartingu. V enosede je šel šele naslednje leto, tekmoval je v vstopni seriji Formula Vauxhall Junior.
Čeprav rezultati niso nakazovali nič posebnega, je leta 1999, ko se je preselil v višji razred, Formulo Vauxhall, zmagal na dveh dirkah in se boril s takšnimi asi, kot sta bila bodoča prvaka serije DTM, Gary Paffett in Ryan Dalziel.
Kar je bila Italija za karting, je Velika Britanija bila za enosede, zato se je preselil v Milton Keynes, kjer se je Pavlović spet znašel v finančnih težavah: “V VB sem preživel štiri leta, pa čeprav sem imel zagotovljenih sredstev le za kvečjemu polovico sezone. Moje obdobje na Otoku je zato imelo obilo vzponov in še več padcev.”
Tretje in četrto leto je preživel v britanskem prvenstvu Formule 3. Tri peta mesta v sezoni in pol je njegova bilanca, ki gre tudi na rovaš številnih tehničnih težav z dirkalniki. Njegova podoba v tujini je bila bolj prepričljiva, saj je bil z ekipo RC Motorsport pod okriljem blagovne znamke Benetton sedmi na VN Pauja in 12. na Korea Superprix in na Masters of F3.
Po povratku v Italijo leta 2002 je bil precej uspešnejši, saj je s Target Racing zmagal na petih dirkah od devetih in osvojil italijanski naslov Formule 3. Medtem ko je želel nadaljevati v seriji International Formula 3000, iz katere se bi dalo priti tudi neposredno v F1, se je na koncu preselil v podporno serijo World Series Lights by Nissan, ki so jo kasneje preimenovali v Formula Renault 3.5.
Na koncu sezone je v skupnem seštevku zasedel tretje mesto, konec leta pa je dobil še pomembno priznanje, saj so bili njegovi dosežki v kartingu opaženi in priznani tudi na najvišji ravni: “V bistvu je bilo tako – povabili so me s CIK-FIA, karting oddelka FIA-e, v Monte Carlo na neko slavnostno prireditev. Tega nisem pričakoval, a nagradili so me z nagrado Karting History Makers in bilo je super. Tega res nisem pričakoval.”
Z dodatnim zagonom se je Pavlović vrnil v serijo World Series Lights osvojil naslov. To mu je omogočilo finančna sredstva, potrebna za prestop v Formulo Renault 3.5, kjer je že nastopal kot državljan Srbije in Črne gore. Priti na raven dirkaške serije, le stopničko nižje od F1, in dirkati proti voznikom, kot sta Robert Kubica in Will Power, je bil velik dosežek.
“Zame je bila Formula Renault 3.5 kot če bi tekmoval v Formuli 1,” se spominja Pavlović: “Spet sem imel enake težave kot vedno do takrat – spet sem bil brez denarja. Ko gledam nazaj, se vedno znova sprašujem, od kje sem jemal pogum, da sem se ob danih možnostih sploh odločil dirkati.”
S svojimi predstavami si je Pavlović sicer zagotovil tudi nekaj denarja od srbskih državnih podjetij, a je bil to precej nezanesljiv vir: “Težave so nastopile konec vsakega leta, ko sem iskal denar za poplačilo dolga, da bi lahko nadaljeval. Praktično nikoli nisem mogel začeti z iste točke kot drugi, razen leta 2007. Leta 2007 sem imel skoraj vse na svojem mestu. Tako sem lahko vsaj izbral tekmovalno ekipo in takoj zmagal na dveh dirkah ter še nekajkrat končal na stopničkah.”
Leta 2005 je končal na 17. mestu, leto kasneje je bil enajsti. Leta 2007 je dosegel skupno tretje mesto in to v hudi konkurenci, v kateri sta bila tudi poznejša dirkača v F1, Sebastian Vettel in Giedo van der Garde.
“Mislim, da je bilo tam 20 res dobrih voznikov, 10 najboljših je bilo še stopničko višje in nekaj izmed njih je imelo srečo, da so bili ob pravem trenutku na pravem mestu,” krutost in realnost dirkaškega sveta povzema Pavlović.
Globalna finančna kriza je veliki večini onemogočila izpolnitev dirkaških ambicij, saj so si le štirje vozniki izmed dvajsetih najboljših zagotovili celosezonske sedeže v seriji iste ali višje ravni za leto 2008. Večina voznikov je ostala v Formuli Renault 3.5, še več pa jih je poskušalo prestopiti v GP2, a se jim zaradi krize ni izšlo. Pavlović je bil eden njih. Šel je stopničko nižje, v serijo Formula Two, a je bil takrat star že 26 let in njegove sanje o nastopu v Formuli 1 so se bolj ali manj razblinile. Vsaj tako je bilo videti.
Odziv odgovornih v F1 na kreditni krč leta 2010 je bil, da so tudi manjšim neodvisnim ekipam omogočili vstop v šport, kar je v paddock pripeljalo povsem novo vrsto investitorjev. Med tremi novimi ekipami, ki bi jim bilo dovoljeno nastopati v sezoni 2010, je bila tudi ekipa USF1 s sedežema v Španiji in ZDA. Njihov prvi voznik naj bi bil Argentinec Jose Maria Lopez, nekoliko presenetljivo pa je nekaj mesecev pred pričetkom nove sezone, Miloš Pavlović obelodanil, da je podpisal pogodbo kot drugi voznik omenjene ekipe.
“Podpisal sem, plačal – ne jaz, nekdo je plačal zame, sponzorstvo, ki je bilo potrebno, da bi lahko bil tam – in potem je vse skupaj propadlo,” se zdaj spominja Pavlović. “Po tem fiasku v bistvu nisem imel denarja niti za vlak domov.”
“Skoraj sem se odločil, da preneham z dirkanjem, v naslednjem letu sem morda odpeljal dirko ali dve, nato pa me je poklicala ekipa prijateljev, ki me je vprašala, ali sem naslednji vikend prost. Rekel sem, da ja. Tako sem odpeljal prvo dirko, na kateri smo zmagali. Povabili so me, da odpeljem še drugo, spet mi je šlo dobro. Potem so rekli ‘dajmo, odpeljimo sezono’. To sem naredil zastonj. In zmagali smo.”
S tem klicem se je začelo trenutno poglavje Pavlovićeve dirkaške kariere. Leta 2014 se je zapisal v zgodovino, saj je skupaj z Edoardom Piscopom za Bondaldi Motorsport osvojil naslova Lamborghini Super Trofeo Europe in World in od takrat dirka za Lamborghini.
“Lambo je bil super, vzeli so me v svojo družino. Danes veliko delam za Lamborghini, pravzaprav si tu zaslužim svojo plačo, a žal nikoli nisem dobil priložnosti voziti tovarniškega dirkalnika, kar je škoda,” dodaja danes 39-letni Srb, ki rojstni dan slavi 8. oktobra: “Iskreno povedano, ne morem se več truditi, da bi dneve in dneve iskal in prosil denar, tega ne morem več delati. Če me hočete, morate plačati za mojo storitev. Mislim, da sem dovolj dober in to je to.”
Pavlović je zmagal na dirkah v seriji Super Trofeo leta 2017, na vrh pa se je vrnil v začetku letošnjega leta skupaj s svojim novim moštvenim kolegom Raulom Guzmanom, ki je še leta 2019 dirkal v Formuli 3 in je zdaj uradni Lamborghinijev voznik: »Časi so se spremenili. Ko sem bil star 25 ali 16 let, so mi vsi govorili, v GT-je še vedno lahko greš ko boš star štirideset. Zdaj je drugače, mulci pri osemnajstih se odločajo, da gredo neposredno v GT-serije. Morda tudi zato, ker so avtomobili bolj ali manj enaki in talent bolj pride do izraza.”
Pavlović pravi, da se težko vidi kot vzor mladim dirkačem, pa čeprav jih zdaj uči veščin hitre vožnje: “Moram reči, da je bila moja kariera polna vzponov in padcev, sem pa vseeno ponosen na to, kar sem dosegel. Ker če pogledate, od kod sem in v kakšnih pogojih sem tekmoval, verjamem, da mi je vseeno uspelo nekaj edinstvenega.”
“V Srbiji imamo fanta, za katerega mislim, da je dovolj kakovosten tudi za najvišjo raven. Njegovo ime je Filip Jenić, zmagoval je na lokalni ravni in na vzhodnoevropskih prvenstvih in mislim, da je precej dober. Težava je le v tem, ali se bo imel možnost dokazati tudi v višjih serijah. Če se bo, mislim, da je lahko vrhunski,” o možnih naslednikih razpreda Pavlović.
“Zanimivo je, ko danes pomagam temu fantu, je še vedno kot v devetdesetih. V svetu kartinga se ni nič spremenilo, ljudje, ki danes vladajo temu svetu so isti kot takrat. Sem edini iz te regije, iz bivše Jugoslavije, ki je je prišel tako visoko. Upam, da sem tem mladim talentom iz našega konca priskrbel kanček navdiha in da vedo, da me vedno lahko pocukajo za rokav, ko bodo rabili pomoč.”
Pred Pavlovićem so le redki vzhodnoevropski vozniki v obdobju med drugo svetovno vojno in začetkom novega tisočletja okusili mednarodni uspeh. Motošport je v vzhodnem bloku sicer obstajal, a ni bil na nivoju, ki so ga imeli na Zahodu. Vzhodno Nemčijo so v Formuli 1 v petdesetih letih prejšnjega stoletja predstavljali kar štirje vozniki. Od takrat je trajalo skoraj 50 let, da je naslednji voznik iz nekdanjih komunističnih republik dosegel Formulo 1. Čeh Tomas Enge je leta 2001 odpeljal tri dirke za Prost, dve leti kasneje je za Jordan na domači veliki nagradi nastopil Madžar Zsolt Baumgartner. Največji pečat v F1 je med fanti izza Železne zavese seveda pustil Robert Kubica, omenimo pa še rusko falango, ki jo je začel Vitalij Petrov, nadaljevala pa Sergej Sirotkin in aktualni voznik ekipe AlphaTauri, Daniil Kvjat.
Tudi nekdanja Jugoslavija je imela nekaj dobrih voznikov. Milivoj Božič je v petdesetih in šestdesetih letih na dirkah športnih avtomobilov v tujini vozil Porsche 550, Franci Jerančič pa je v odprtem prvenstvu Interserie prišel do točk. Vozil je tudi v Formuli 2, vendar je le redko prišel dlje od vstopnega seznama. Leta 1977 se je uvrstil na veliko nagrado Dunaja zna dirkališču Aspern, vendar se s svojim Surteesom TS15 moral odstopiti. Ni se mu sicer uspelo kvalificirati na VN Jadrana v Misanu, ki je štela za evropsko prvenstvo, vendar je kot peti končal dirko za nagrado Salzburgringa istega leta. Sead Alihodžić iz Bosne in Hercegovine je dirkal v britanskem prvenstvu Formule 3 in se prav tako poskušal kvalificirati na dirke Formule 2.
Nekdanja skupna država je bila stalna postaja Svetovnega prvenstva v motociklizmu med leti 1969 in 1990, za največji dogodek na tleh nekdanje skupne države pa lahko štejemo dirko za veliko nagrado po beograjskih ulicah leta 1939, na samem začetku druge svetovne vojne.
