Walter Wolf, kanadski poslovnež, ki je po mami tudi slovenskega rodu, je v poznih sedemdesetih imel svojo ekipo Formule 1, ki jo je tudi osebno financiral. Ekipa Walter Wolf Racing bila zelo blizu temu, da v svoji prvi sezoni Formule 1 osvoji tudi naslov prvaka.
Wolf je bil rojen v Mariboru in ne, kot mnogi zmotno mislijo, v Gradcu. Njegovo otroštvo je bilo vse prej kot enostavno, saj je bil sin nemškega državljana in slovenske matere, zaradi česar z materjo nista bila upravičena do živilskih bonov in zato odvisna predvsem od pomoči prijateljev. Že kot otrok je Wolf svojo poslovno žilico krepil s prodajo starega železa, leta 1958 pa je s petdesetimi dolarji v žepu emigriral v Kanado, kjer je obogatel najprej z opremo za vrtanje vrtin za črpanje nafte, kasneje pa tudi s samo nafto.
Vedno je bil zaljubljen v hitrost in adrenalinske podvige, nenazadnje je bil nekaj časa celo svetovni rekorder v globinskem potapljanju, kot član kanadske ekipe v smuku pa se je udeležil tudi olimpijskih iger v Innsbrucku, kjer pa ni nastopil. V sedemdesetih letih, na višku finančne moči, se je odločil, da vstopi v Formulo 1.
“Vedno sem imel rad hitre avte,” mi je v intervjuju pred leti dejal Wolff: “V Formulo 1 sem najprej hotel spraviti Lamborghini. Že prej sem se poznal z Gianpaolom Dallaro, ki je bil takrat tehnični direktor pri Lamborghiniju in prav on me je prepričal, da sem vstopil v F1.”
“Na koncu se z Lamborghinijem ni obneslo, ker niso želeli dirkati v F1, zato sem se obrnil na Franka Williamsa in od njega kupil moštvo ter ga preimenoval v Walter Wolf Racing,” se spominja Wolf. Z Williamsom sta dodelala Heskethov dirkalnik z oznako 308Cs in ga preimenovala v Wolf-Williams FW05s, a sezona 1976 je bila veliko razočaranje, zato je Wolf odpustil Williamsa in se stvari lotil sam.
“Ustvaril sem svoje podjetje Walter Wolf Engineering in ustanovili smo dirkaško ekipo,” dodaja rojeni Mariborčan: “Dallara mi je bil pri tem v veliko pomoč in je skupaj s Harveyem Postlethwaitem, Patrickom Headom in Adrianom Neweyem sodeloval pri razvoju tega uspešnega dirkalnika. Pisali smo zgodovino – na prvi dirki, na kateri smo nastopili, smo zmagali. In to kot zasebno moštvo, brez sponzorjev.”
“Ko sem stopil v stik s Petrom Warrjem, Harveyem Postlethwaiteom in drugimi, so mi dejali, da bodo prišli k meni pod pogojem, da bom najel enega od štirih voznikov, ki so jih imeli na seznamu,” pravi Wolf. Uspelo mu je, da je v ekipo pripeljal Jodyja Scheckterja, na seznamu pa so bili ob Južnoafričanu še Niki Lauda, Ronnie Peterson in Mario Andretti.
“Najprej sem se obrnil na Nikija Laudo, a je že imel pogodbo s Ferrarijem, poleg tega pa ni verjel, da bomo sestavili avto, s katerim bi lahko zmagoval. Nato sem se napotil do Jodyja, mu ponudil zanj precej donosno pogodbo in bil je za,” se začetkov spominja Wolf: “Ne pozabite – če želite zmagovati, morate imeti v ekipi ljudi, ki jim je to že uspelo. Peter Warr je kot šef ekipe že zmagoval pri Lotusu s Colinom Chapmanom in osvajal naslove z Jochenom Rindtom in Emersonom Fittipaldijem.”
V primerjavi s Ferrarijem je bil Walter Wolf Racing majhna, kompaktna in bistveno bolj homogena sredina: “Zaposlenih sem imel 80 ljudi, naš sedež pa je bil v Readingu v Veliki Britaniji. Kljub vsemu je bilo to kanadsko moštvo, ki je svojo kanadsko poreklo predstavljalo tudi z zastavo na dirkalniku.”
Wolf je ponosen na svojo pionirsko vlogo v Formuli 1, saj je bil prvi zasebnik, ki je samo z lastnim denarjem uspel zmagati na Veliki nagradi Monaka: “V sezoni 1977 smo zmagali na treh dirkah, in sicer na svoji prvi dirki v Argentini, nato v Monaku in za nameček še v Kanadi. V prvenstvu konstruktorjev smo zasedli četrto mesto, kljub temu, da smo nastopali le z enim dirkalnikom, Jody Scheckter pa je v skupnem seštevku dirkačev osvojil drugo mesto. To ni uspelo nikomur pred nami in ne verjamem, da še komu bo.”
Gilles Villeneuve bi lahko bil serijski svetovni prvak, če…
Ob približno istem času je moštvo ob pomoči Dallare pripravljalo prototip z oznako WD1. Chris Amon in takrat še relativno neznani kanadski mladenič Gilles Villeneuve sta z njim nastopala v seriji Can-Am. “Želel sem si, da bi Gilles vozil moj dirkalnik,” se spominja Wolf: “Imel sem pogodbo z njim, a me je poklical Enzo Ferrari, ki si ga je močno želel v svoji ekipi. Poklical sem Gastona Parenta, ki je bil Villeneuvov menedžer in Gilles je šel k Ferrariju.”
“Največja nalepka na našem dirkalniku je bila kanadska zastava in res sem si želel, da bi ga vozil Gilles. Bil je res izjemen talent, a preveč vihrav, kar ga je na koncu stalo tudi življenja. Če bi le malce bolj vozil z glavo in manj s srcem, bi imel v vitrini vsaj tri naslove in bil bi živ,” dodaja Wolf: “Bil je vsaj tako, če ne še bolj talentiran kot Senna, a je bil hkrati tudi izjemno čustven in vozil je res agresivno. Spomnite se samo na znameniti dvoboj z Renejem Arnouxom v Dijonu. Mislil je, da je nedotakljiv, da je nesmrten.”
James Hunt je bil moja velika napaka
Ko je konec leta 1978 Jody Scheckter odšel k Ferrariju, je Wolf za volan dirkalnika Wolf WR7 posadil Jamesa Hunta, ki se je z naslovom prvaka Formule 1 okitil leta 1976. “To je bila velika napaka,” priznava Walter Wolf: “Bili smo demokratično moštvo in Peter Warr ter Harvey Postlethwaite sta s Huntom še sodelovala pri Heskethu, zato sta si ga želela pripeljati v ekipo. Konec koncev je bil nekdanji prvak.”
Hunt je ekipo zapustil po VN Monaka, njegova zamenjava pa je bil Keke Rosberg: “A nobeden izmed njiju ni bil blizu temu, kar je zmogel Gilles. Gilles Villeneuve je bil samo eden.”
Wolf nadaljuje: “James Hunt je bil mnenja, da je prav on kriv za to, da se je Ronnie Peterson v Monzi leto poprej smrtno ponesrečil. Ni bil več tisti James Hunt, ki smo ga poznali prej. Bil je zelo dober voznik, a po Petersonovi nesreči je bil z živci na psu in zato zelo nepredvidljiv.”
Konec leta 1979 se je Walter Wolf umaknil iz Formule 1, ekipo Walter Wolf Racing pa je kupil Fittipaldi Automotive, s čimer se je tudi končal Wolfov (sprva zelo uspešen) izlet v kraljico motošporta.
