Pravzaprav bi moral biti petek, 26. februarja prav poseben dan v karieri Micka Schumacherja. Kajti na programu je bilo v Angliji pomerjanje sedeža svojega prvega dirkalnika Formule 1, ki sliši na ime Haas VF-21. Na fotografijah lahko opazimo, da mladi Schumacher dobesedno žari, v ameriškem moštvu se počuti dobro. Toda le nekaj ur pozneje mu je smeh izginil z obraza.
Zvečer se je moral Mick na družabnih omrežjih braniti kot pred komisarji dirke po kakšnem neumnem manevru. “Po nedavnem intervjuju o vprašanju o političnem aktivizmu, so me napačno razlagali. Samo da pojasnim: Sem proti vsem oblikam krivic in neenakosti in podpiram boj proti rasizmu,” je zapisal Schumacher. In kaj se je zgodilo? V intervjuju z italijanskim časnikom La Stampa je bil Schumacher vprašan o svojem mnenju glede Hamiltonovega angažiranja proti rasizmu in za večjo trajnost. Mick je menil, da te teme ne komentira, vedoč, da bi lahko bila vsaka spontana izjava napačno razumljena ali interpretirana.
Raznolikost po vzoru kdor ni za našo stvar, je proti njej!
Toda točno to se je po zavrnjenem komentarju tudi zgodilo, saj je viralno obkrožil družabna omrežja in dirkač ekipe Haas je bil ostro kritiziran. Najbolj v oči bodejo izbrane politične interpretacije, vse skupaj pa v sloganu: Kdor ni za to, je proti temu. To je zagotovo veliko prekratka ocena spontanih reakcij, toda tipična eskalacija v družabnih omrežjih. Še preden je odpeljal svojo prvo dirko Formule 1, je moral Mick Schumacher izvedeti, kako težka je vožnja na medijski idealni liniji. Seveda je spopadanje s takšnimi sitnostmi del poklicnega obstoja javne osebe. A sodeč po izjavah po njegovi utemeljitvi, lahko opazimo, da ima veliko zagovornikov, ki se ne strinjajo s temi politično podkovanimi kritikami.
Vendar pa Mick Schumacher ni nek dirkač. Zaradi dejstva, da je sin enega izmed najboljših dirkačev vseh časov Michaela Schumacherja in po tem, ko se je ta leta 2013 hudo poškodoval na smučanju, je pod večjim drobnogledom kot kateri koli drugi mladi dirkač. Dolga senca očeta je lahko tudi obremenjujoča. In ravno zaradi tega bi morala biti naloga oziroma odgovornost novinarjev, da zavirajo pretirana pričakovanja, izogibati se stopnjevanju in se vzdržati zahrbtnih vprašanj v pogledu zasebnosti. Kako zelo je šel novinar La Stampe preko te meje, kaže še drugo mesto v intervjuju, ko je postavil vprašanje s pastjo. Možakar je želel od Micka izvedeti, ali je s svojim očetom govoril o svojem prihajajočem debiju v Formuli 1.
Mediji ne bi smeli dajati pozornosti politiki v športu
Hinavsko vprašanje s pastjo, saj bi morda odgovor podal tudi majhen vpogled v zdravstveno stanje Michaela Schumacherja. Ta primer kaže, kako se lahko enostaven intervju za Micka hitro spremeni v zapleteni tek čez ovire. Toda to oviro je Mick opravil sijajno. Novinarju je dejal, da je tema zasebna in ga vljudno prosil, če bi lahko raje naprej govorila o motošportu. In največja razlika v političnem vprašanju okoli Lewisa Hamiltona: Mick ima že dlje časa izkušnje s tem, da zaobide odgovarjajoča vprašanja o svojem zasebnem življenju. Toda mladenič ima ogromno sposobnost učenja. V bodoče se bo podal tudi skozi politične šikane, brez da bi ga potem spodkopavali. Upajmo le, da zaradi teh političnih in medijskih grbin ne bo izgubil veselja do dirkanja.
Veljaki Formule 1 – Liberty Media in FIA – pa imajo veliko nalogo, da se s to politiko v kraljevem razredu prekine. Eno je sporočilo javnosti, da se zavzemajo v boju proti rasizmu, za večjo enakost in raznolikost. Drugo pa je, da to zagotovijo tudi znotraj svojega športa in ne dovolijo, da se drugače misleči (Leclerc lahko o tem veliko pove, ker lansko leto ni klečal) ne linčajo preko družabnih omrežij. In to v glavnem od ljudi, ki se zavzemajo za te vrednote, a jih očitno drugače mislečim ne priznavajo. Gibanje Black Lives Matter je že ponekod resno politično gibanje in kot takšno ne bi smelo imeti reklame v Formuli 1 in to bi se ne nazadnje moralo povedati tudi glavnemu akterju znotraj paddocka.
