Marko Hanželič
Uvodne dirke v sezoni 2001 so bile dobra napoved tega, kakšno bo obdobje prevlade Michaela Schumacherja in Ferrarija. Potem ko je leta 2000 uspel premagati Miko Häkkinena, je Nemec še štiri sezone prevladoval v Formuli 1.
Schumacher si je v Sao Paulu v kvalifikacijah zagotovil pole position, po tem, ko je že zmagal na prvih dveh dirkah sezone v Avstraliji in Maleziji. Njegov glavni tekmec Häkkinen je bil v kvalifikacijah Interlagosa tretji, med njiju se je vrinil Ralf Schumacher v BMW Williamsu, četrti pa je bil Juan Pablo Montoya, novinec, ki je k BMW Williamsu prišel iz ameriške serije CART, ker je za ekipo Chip Ganassi Racing osvojil naslov prvaka leta 1999 in znamenitih 500 milj Indianapolisa leto kasneje.
Prehod iz serije IndyCar v Formulo 1 se danes zdi skoraj misija nemogoče, v devetdesetih pa se je Frank Williams že prej uspešno posluževal rekrutiranja dirkačev iz severnoameriškega tekmovanja, saj se je Jacques Villeneuve, ki je v F1 prišel s podobno popotnico kot Kolumbijec, leta 1997 okitil z naslovom svetovnega prvaka.
Takrat 25-letni Montoya je že zgodaj pokazal svoj razkošni dirkaški talent, pa čeprav prvih dveh dirk ni končal, saj mu je v Melbournu zagodel motor, v Sepangu pa je v hudem nalivu končal v pesku.
Na samem startu dirke za veliko nagrado Brazilije se je Montoya že na startu prebil na drugo mesto, pred Ralfa Schumacherja in Häkkinena, ki je obtičal na mestu, zaradi česar je na stezo zapeljal varnostni avto. Po tem, ko je slednji zapustil stezo, je Montoya z izjemnim manevrom, zelo poznim zaviranjem na notranji umazani strani, pri čemer se je uspel izogniti blokiranju koles, uspel priti pred Schumacherja. Občinstvo je onemelo, a kmalu doumelo, da je v F1 prispel novi izzivalec.
Vse skupaj se je zdelo kot šok za ustaljeni sistem, ne samo zaradi prehitevanja samega, temveč predvsem zaradi načina, na katerega se je vse skupaj zgodilo. Kolumbijec se namreč ni ustrašil svetovnega prvaka, temveč je hrabro branil svojo pozicijo in Schumacherja na koncu prvega zavoja prisilil celo v vožnjo po travi.
V sezoni, za katero se je že vedelo, da bo minila v prevladi Schumacherja in Ferrarija, je ta trenutek pomenil žarek upanja, da temu le ne bo tako. Montoya je nadaljeval z odlično vožnjo in si nabral že 30 sekund prednosti pred Nemcem, vse dokler ni Jos Verstappen v Arrowsu, ki ga je Kolumbijec prehiteval za krog, nesrečno trčil v zadek njegovega Williamsa.
“Zelo zgodaj je zaviral in to je bilo to, nisem se mu mogel več izogniti,” je takrat dejal Verstappen, preden je za incident dobil kazen. “Resnično mi ga je žal, ker sem slišal, da vodi dirko.”
Medtem, ko je Montoya ostal brez senzacionalne prve zmage, je nenaden naliv pomenil, da drame v Interlagosu še zdaleč ni konec. Schumacher je šel v bokse po nove intermediate pnevmatike, kar je omogočilo Coulthardu, da se mu je približal. Škot je izkoristil prehitevanje Tarsa Marquesa za krog in prišel pred Nemca ter na koncu tudi zmagal. Tretji je bil Nick Heidfeld v Sauberju.
Ne glede na razplet dirke so v paddocku vsi govorili predvsem o Montoyinem drznem prehitevanju Schumacherja. Svojo prvo zmago je Kolumbijec zaradi kombinacije tehničnih težav in lastnih napak dočakal šele na petnajsti dirki sezone v Monzi. Zdi se, da v Formuli 1 nikoli ni uspel popolnoma izkoristiti svojih sposobnosti, a s svojo hitrostjo, nepredvidljivostjo in temperamentom je vsekakor uspel šokirati takrat precej sterilni ustroj Formule 1.
