Dirkači idealno stanje svojih vozniških sposobnosti imenujejo “the zone“. So v stanju popolne koncentracije, v najboljšem primeru sta nadzor prevzela instinkt in talent, glava postane popolnoma svobodna in se lahko briga za druge stvari.
O tem je tehnik Formule 1 Pat Symonds nekoč dejal: “Fernando Alonso je izjemno dober v tem, da lahko tako rekoč bere dirko. Miselno se lahko odklopi od čiste vožnje in ima rezerve za razmišljanje o poteku dirke. Spomnim se dirke v Kanadi, ko je Fernando skoraj celoten krog govoril po radijski zvezi in to je bil tudi njegov najhitrejši krog! Torej, ko sem sam v avtomobilu in me pokličejo, najprej zagotovo vozim počasneje. Njega pa to očitno sploh ne moti. Ta plus v mentalni sposobnosti ga loči od njegovih tekmecev.“
Še bolj ekstremno pa je bilo, kaj je leta 1988 Ayrton Senna pripovedoval po kvalifikacijah VN Monaka. Brazilec je opisal stanje, v katerem je praktično opazoval sebe, kako vozi v dirkalniku, vse je delovalo samodejno, um pa je bil odklopljen od telesa. “Imel sem že pole position, s pol sekunde prednosti, toda vozil sem vedno hitreje, sekundo pred tekmeci, potem skoraj sekundo in pol. Vozil sem le še po instinktu, bil sem v drugi dimenziji, kot v tunelu, onkraj zavestnega razumevanja. Izstopil sem iz dirkalnika in svojim inženirjem rekel: ‘To je maksimum, ni več prostora za še hitrejšo vožnjo.’ Nikoli več nisem dobil tega občutka.” Zares neverjetno, lahko dodamo.
In kaj vedo povedati današnji dirkači o občutku, ko se odpravijo na dirko v iskanju prej omenjenega stanja “the zone“?
George Russell, Williams: “Ko si nadeneš čelado, postaneš druga oseba. Dobiš to vizijo tunela. Postanem povsem miren in zelo preračunljiv. Imaš le še dva cilja: kar se da hitro voziti in prehiteti dirkača pred seboj.“
Lance Stroll, Aston Martin: “Skoraj je tako, kot da svet izven dirkalnika sploh ne obstaja. Preden se odpelješ, lahko začutiš, kako ti srce bije v grlu, v želodcu imate metulje, a vse to odpade, ko se začne zares.“
Carlos Sainz, Ferrari: “Vse prevzame tekmovalni duh in nenadoma ti vse drugo ni več tako pomembno.“
Lewis Hamilton, Mercedes: “V dirkalniku se v meni pojavi bojevnik. Tako ali tako se imam za bojevnika, ker se moram vsak dan boriti s toliko stvarmi. Potrebuješ določene karakteristike in če se opustiš, potem nikoli ne prideš na vrh. Potrebuješ komolce in moraš biti trden. To je bil razlog, da sem kot deček šel na karate, ker nisem hotel biti preganjan in ustrahovan. Želel sem se braniti. In prav tako je tudi v dirkalniku. Če želiš biti uspešen, potem si moraš to izboriti, nihče ti tega ne bo serviral na srebrnem pladnju. In če sem pridobil mesto, potem ga ne dam več nazaj.“
Mick Schumacher, Haas: “Rad nosim čelado. Lahko vidim vsakogar, toda ostali me ne vidijo. Pri dirkanju pozabim na vse okrog sebe. Živim le še v trenutku.“
Sebastian Vettel, Aston Martin: “Preklopiš v drugi modus, ne želiš razmišljati o ničemer drugem. Vso smo pretežno ambiciozni. Drugače sploh ne bi prišli tako daleč.“
Daniel Ricciardo, McLaren: “Rad imam to stanje, v katerega se spravim, ko zapeljem na stezo. V običajnem življenju sem rad prijazen fant, toda tekmovalec v meni zahteva, da sem najbolj agresiven in neizprosen dirkač. In če moram biti uspešen, potem naj bo tako.“
Valtteri Bottas, Mercedes: “Ko se zažene motor, potem edino vlogo igra dirkanje. Ko tekmujem, želim biti uspešen, drugi mi niso pomembni.“
Yuki Tsunoda, AlphaTauri: “Ne razmišljam o ničemer drugem kot o svoji nalogi. To je popolnoma drugačna situacija kot izven dirkalnika.“
Fernando Alonso, AlpineF1: “Dirkališče ni prostor za prijaznosti. To vodi le do nesporazumov. Zato je bolje, da si vedno agresiven.”
