Marko Hanželič
Hyundai si v okviru prizadevanj za varovanje okolja prizadeva za uvedbo vodika in umetne inteligence, hkrati pa poskuša vozila narediti pametnejša.
Na sejmu CES je Hyundai predstavil novo strategijo “Software-defined Everything” (programsko opredeljeno okolje). Njen cilj je “z napredno programsko opremo in umetno inteligenco preoblikovati vse premikajoče se naprave, vozne parke in ekosisteme v dragocena sredstva”.
Kot del teh prizadevanj je podjetje napovedalo načrte za nov infozabavni sistem s trgovino z aplikacijami. Ko govorimo o slednji, je Hyundai omenil komplete za razvoj programske opreme, ki bodo ljudem omogočili ustvarjanje “izjemnih aplikacij”.
Ker je trgovina z aplikacijami v tem trenutku nekako passé, bo Hyundai “v svojega pomočnika z umetno inteligenco in navigacijski sistem vključil lasten velik jezikovni model”. To obljublja naravno in priročno uporabniško izkušnjo z izboljšano varnostjo.
Avtomobilski proizvajalec je še povedal, da želi ločiti strojno in programsko opremo ter tako omogočiti neodvisne posodobitve in izboljšave. Hyundai tudi “predvideva, da se bodo vozila razvila v ‘stroje z umetno inteligenco’, ki se nenehno učijo.” Podrobnosti so meglene, vendar je splošna zamisel, da bi vozila sčasoma lahko personalizirala uporabniško izkušnjo, poenostavila ali odpravila dolgočasna opravila in uporabnikom zagotovila dodano vrednost.
Kar zadeva vodik, bo to gorivo igralo “ključno vlogo v Hyundaijevem trajnostnem načrtu, saj gre za čist vir energije”. Podjetje predvideva, da bo poganjalo ne le tovornjake, avtobuse in osebna vozila, temveč tudi letala, morska plovila, generatorje električne energije in tramvaje.
Glede na to postaja Hyundaijev HTWO vse pomembnejši in prehaja v “poslovno znamko vodikove vrednostne verige”. Družba je tudi napovedala, da razvija “proizvodne zmogljivosti za megawattne membranske elektrolizatorje s polimernim elektrolitom za zeleno proizvodnjo vodika, ki bodo predvidoma komercializirani v naslednjih nekaj letih”.
Ko govorimo o proizvodnji vodika, se Hyundai osredotoča na dva pristopa, znana kot “odpadki v vodik” in “plastika v vodik”. Slednji vključuje fermentacijo organskih odpadkov, kot so hrana in živinska gnojila, za proizvodnjo bioplina, ki se nato obdela za zajemanje ogljikovega dioksida in proizvodnjo vodika. Postopek pretvorbe plastike v vodik je povsem drugačen, pri njem pa se odpadna plastika, ki je ni mogoče reciklirati, stopi, uplinja in nato z odstranjevanjem nepotrebnih elementov pretvori v vodik.
