Test: MINI Cooper S 5-door: Navihanček z dodano vrednostjo

Čeprav Cooper tudi v petvratni izvedbi ni med najbolj prostornimi avtomobili v segmentu in tudi ne med najcenejšimi, pa je brez dvoma eden najbolj – če ne kar najbolj – zanimivih avtomobilov v svojem razredu.

Mini Cooper z vsako generacijo ostaja zvest svoji ikonični recepturi iz leta 1959, ko je Cooper prvič ugledal luč sveta. Recept je v grobem precej preprost – škatlasta oblika s precej zaobljenimi robovi in okroglimi sprednjimi žarometi. Sprednji del vozila ostaja skoraj nespremenjen v primerjavi s predhodnikom, največja novost pa je prenovljena grafika žarometov, ki zdaj vključuje dva nova LED-trakova v notranjosti. Ta omogočata vozniku izbiro med tremi različnimi svetlobnimi podpisi sprednjih žarometov. Ob odklepanju avtomobil celo pomežikne – kako prikupno! Zadnji del, ki je povsem prenovljen, pa je med mnogimi Minijevimi entuziasti bil tarča kritik, a sam moram priznati, da mi je v času testa prirastel k srcu. Mnenje si ustvarite sami, a dejstvo ostaja, da so novi žarometi zaradi ostrejše oblike morda nekoliko manj skladni s preostalimi elementi zunanjosti. Ker so sestavljeni iz več posameznih LED-diod, je tudi njihova grafika nastavljiva. Naš testni primerek se je med drugim ponašal tudi z JCW-paketom, ki s številnimi dodatki – med njimi z rdečo grafiko na pokrovu motorja, zadnjim spojlerjem in difuzorjem, rdeče obarvano streho in ogledali ter bolj oglato, mogočnejšo masko – vozilu doda izrazit športni značaj.

Že od prvega trenutka, ko človek prvič vstopi v notranjost Cooperja, hitro postane jasno, da so se pri Miniju izjemno potrudili, da naredijo nekaj povsem drugačnega. Prav vsakemu, ki se je med testnim obdobjem vsedel v Cooperja, je najprej v oči padel velik 9,4-palčni okrogel osrednji zaslon, preko katerega se upravljajo praktično vse funkcije avtomobila – in teh je veliko. Zaslon se ponaša z izjemno visoko ločljivostjo, saj uporablja OLED-tehnologijo, vmesnik pa v veliki meri temelji na BMW-jevem sistemu iDrive, torej zahteva nekaj privajanja, preden ga voznik lahko izkoristi v celoti. Še več privajanja bo zahtevalo dejstvo, da voznik pred seboj nima klasične instrumentne plošče, temveč to vlogo prevzema zgornji del osrednjega zaslona, pri čemer mu vsaj deloma pomaga tudi projicirni zaslon – slednji je del dodatne opreme. V praksi se izkaže, da voznik večinoma uporablja projicirni zaslon, saj je osrednji nekoliko preveč oddaljen od voznikovega vidnega polja. Motilo nas je tudi dejstvo, da je obratomer prikazan zgolj v načinu Go-Kart, pri čemer ta niti ni nastavljen kot privzeta možnost. Notranjost dopolnjujejo tudi zanimiva stikala pod zaslonom, ki s svojo taktilnostjo in obliko predstavljajo jasen poklon avtomobilom iz preteklosti. Zmotila nas je nekoliko pretirana uporaba trde plastike, predvsem na vratih in osrednji konzoli, a so se pri Miniju z obilico tekstilnih materialov na vratih in armaturni plošči vsaj delno oddolžili. Čeprav so uporabljeni materiali nekoliko podpovprečni, je kristalno jasno, da je Mini zasnovi notranjosti posvetil izjemno veliko pozornosti. Posebnosti, ki jih ponuja, bi lahko našteval ves dan.

Ker vendarle govorimo o petvratnem Cooperju, je prav, da nekaj več besed namenimo tudi uporabnosti – nenazadnje je prav to razlog, zakaj bo kupec za takšen model doplačal tisoč evrov. Kljub dodanemu paru vrat je Cooper še zmeraj Cooper, zato prostorskih čudežev tukaj ne gre pričakovati. Prostora na zadnji klopi je sicer za glavo dovolj, a ga pri odraslih povprečne rasti hitro zmanjka za noge, natančneje za stopala. Poudariti velja tudi, da je petvratni Cooper za razliko od trivratnega modela registriran za pet oseb, a boste na zadnjo klop s težavo stisnili tri otroke. Odrasle? Pozabite. Prtljažnik je s 275 l za 65 l večji od tega na trivratnem modelu, a je še zmeraj nekoliko pod segmentnim povprečjem. To se sicer ni izkazalo kot težava, saj je oblika prtljažne odprtine dobra, nakladalni rob pa ni previsok.

Ne le, da Cooper s svojo zunanjostjo namiguje na športnost, ampak se s svojimi voznimi lastnostmi z njo že pošteno spogleduje. Testni primerek je poganjal BMW-jev dvolitrski turbobencinski štirivaljnik, ki s svojimi 204 konjskimi močmi ponuja več kot spodobne zmogljivosti, športni gen pa se odraža tudi na prijetnem zvoku. Moč se prenaša na sprednji par koles preko dvosklopčnega samodejnega menjalnika s sedmimi stopnjami, ki večinoma deluje po principu »kot da me ni«, le pri odločnejših ukazih na desnem pedalu začne kazati svojo muhasto plat, saj si, zlasti v običajnem voznem načinu (Core), vzame nekaj trenutkov časa za razmislek preveč. Šele ko prestavimo način Go-Kart, se odzivnost nekoliko izboljša. Če izbirnik prestav prestavimo v S, se odzivnost še poveča, a takrat prestavljanje postane tako agresivno, da je primerno le za resno dinamično vožnjo. S igranjem s športnimi načini občutno naraste tudi poraba. Na našem testu smo dosegli 8,8 litra na sto prevoženih kilometrov, a je velik delež vožnje predstavljala dinamična vožnja po regionalnih cestah – v realnosti je številka lahko tudi dva litra na sto kilometrov manjša.

Že drži, da kompaktni avtomobili načeloma spadajo v mesto, a Cooperjev naravni habitat je prav na zavitih cestah. Izrazito čvrsto nastavljeno podvozje pomeni, da boste na zavitih cestah uživali mnogo bolj kot v mestu ali celo na avtocesti. Kratka medosna razdalja in čvrsto, natančno vzmetenje v kombinaciji z neposrednim volanskim mehanizmom poskrbijo za pravo poezijo med zavoji, zlasti v načinu Go-Kart, ko volanski mehanizem postane še nekoliko bolj neposreden, motor pa bolj odziven. Zabava ob dinamični vožnji je torej zagotovljena, a ob upoštevanju dejstva, da lahko ob resnem potiskanju prav zaradi lahkega zadka ta postane nestabilen, zaradi kratkega medosja pa je še nekoliko težje obvladljiv. A k sreči volanski mehanizem nudi dovolj povratnih informacij, da voznik pravočasno reagira. Taista dejavnika, ki sem ju prej hvalil kot ključna za odlično lego na zavitih cestah, zdaj predstavljata težavo. Namreč, prav zaradi čvrstega vzmetenja in kratkega medosja je Cooper v mestu nekoliko manj prijeten, kot bi si želeli, na avtocesti pa je vožnja malce preveč poskočna – v dobesednem pomenu besede. Cooper S z JCW-paketom je torej za tiste med nami, ki imamo bolj dinamično žilico in radi uživamo v vožnji.

Pod črto je Mini Cooper S v petvratni različici nekoliko bolj uporaben kot običajen trivratni Cooper, a se hkrati ponaša z istimi aduti in dokazuje, da se mnogokrat drugačnost tudi splača. A drugačnost očitno ni poceni – za osnovnega Cooperja S s petimi vrati je treba odšteti 33.150 €, naš testni primerek s praktično vso možno opremo pa stane slabih 46 tisočakov, kar je – milo rečeno – ogromno za avtomobil v B-kompaktnem segmentu. A če pogledamo z drugega zornega kota, ugotovimo, da Cooper ponuja praktično vso opremo, ki jo premorejo večji (in tudi dražji) avtomobili, obenem pa zna na obraz narisati nasmeh do ušes.

TEHNIČNI PODATKI

CENE

View this post on Instagram

A post shared by VMax.si (@vmaxsi)