TEST: Mini Cooper S: Jazz v nočnem klubu

Čemu tak naslov, se morda sprašujete? Razlog se skriva v preprostem dejstvu, da Cooper s termičnim motorjem ohranja tiste klasične avtomobilske vrednote v sicer precej generičnem segmentu sodobnih kompaktnih vozil, kjer se včasih zdi, da proizvajalci namesto v kilovatih tekmujejo v milimetrih premera zaslonov.

Osnovna cena: 30.100 €
Cena testnega vozila: 40.711 €

Morda bo bolje, če razne glasbene metafore zaenkrat damo na stran in se osredotočimo na tokratni test – Mini Cooper S. V svetu avtomobilizma je oblika Mini Cooperja približno tako prepoznavna kot Eifflov stolp med pariškimi turisti – težko ga je zamešati za karkoli drugega. Glavne sestavine ikoničnega Cooperja so torej precej škatlasta oblika z močno zaobljenimi robovi in zakrivljenim vetrobranskim steklom ter kratki sprednji in zadnji previsi. Ne gre spregledati okroglih sprednjih žarometov, ki v kombinaciji z Ocean Wave zeleno barvo našega testnega primerka topijo srca predvsem pripadnic nežnejšega spola. Cooper je na voljo v več različicah, s čimer pri Miniju poskrbijo, da vsak najde kombinacijo po svojem okusu. Tokrat smo vozili različico Favoured Trim, ki z dvobarvno karoserijo in zlato-bronastimi obrobami sprednje maske poskrbi za eleganten in samozavesten nastop. Modelne različice pri Miniju posegajo v več kot le stilske popravke, saj se razlike odražajo tudi na voznih lastnostih – a do tega še pridemo.

Pri Miniju so se zelo potrudili, da notranjosti njihovih avtomobilov ne gre zamešati za nobeno drugo znamko – to je predvsem po zaslugi velikega, okroglega osrednjega zaslona, ki v diagonalo meri 9,4 palca. Sam zaslon je izjemno odziven in kakovosten (OLED zaslonska tehnologija), vendar se zdi za odtenek preveč nasičen z informacijami. Drugod po notranjosti je Mini navdušil s številnimi domiselnimi detajli, kot so stikalo za zagon motorja, izbirnik smeri vožnje, praktična škatlica na sredinski konzoli in še bi lahko naštevali. Največje presenečenje pa so bili sprednji sedeži, ki so nas navdušili z odlično bočno oporo, hkrati pa ponujajo tudi zavidljivo mero udobja – pravzaprav se v vseh pogledih zdijo boljši od tistih v modelni različici JCW Trim. Poleg vsega so tudi vizualno privlačni in oblečeni v prijetno usnje, ki ob dotiku deluje kakovostno in mehko. Mehki in kakovostni materiali so v notranjosti Cooperja (žal) prej izjema kot pravilo, čeprav so bolj izpostavljeni deli armaturne plošče in vratnih oblog sicer oblečeni v tkanino. Trda plastika je namreč še vedno prisotna na (pre)številnih mestih. Kljub nekoliko podpovprečnim materialom pa je notranjost še zmeraj udoben in predvsem zanimiv prostor za preživljanje časa.

Pod pokrovom motorja se skriva že poznan dvolitrski agregat z bavarskim poreklom, ki postreže z 204 konjskimi močmi in 300 Nm navora – v času elektrifikacije te številke sicer več ne bodo Zemljine rotacije obrnile v drugo smer, a kljub temu dejstvo ostaja, da se reč premika zelo dobro. Dovolj dobro, da se do stotice izstreli v 6,6 sekunde, kar je daleč od brutalnega, a več kot dovolj za vsakodnevno vožnjo ter tudi za takšne in drugačne vragolije na stranskih cestah. Ob tem velja tudi omeniti, da je zvok štirivaljnika zelo prijeten in rezek, čeprav ga v načinu Go-Kart spremlja tudi nekaj sintetične ojačitve preko ozvočenja. Tudi poraba je z 7,5 l/100 km, ki smo jih dosegli na našem testu, povsem zmerna. Moč se na sprednji kolesni par prenaša preko 7-stopenjskega dvosklopčnega menjalnika, kateremu ne bi škodil kakšen ščepec odzivnosti več, a najbolj nas je zmotilo dejstvo, da v testnem primerku v modelni različici Favoured Trim ni niti obvolanskih pedal za ročno pretikanje prestav, niti športnega (S) programa menjalnika. Odsotnost slednjega so pri Miniju skušali nekoliko prikriti s programom L(ow), ki prestave zadržuje dlje in s tem motorne obrate ohranja višje, a se je ta funkcija med testom izkazala za popolnoma neuporabno – tudi pri dinamični vožnji, ki naj bi bila njen primarni namen.

Glede na to, da smo maja letos Cooperja S že preizkusili, smo pričakovali, da bo – kljub temu, da imamo tokrat en par vrat manj in drugačno modelno različico – izkušnja za volanom povsem enaka. Izkaže se, da smo se motili – med Favoured Trim in JCW Trim, s katero se je bahal prejšnji, petvratni Cooper S, je namreč precejšnja razlika tudi v podvozju. Čeprav se je na tokratnem testu podvozje znova izkazalo za izjemno trdno, se udarci v kabino prenašajo manj neposredno kot pri različici JCW Trim. To zagotavlja bolj udobno vozno izkušnjo v mestu ter tudi na avtocesti, kjer je poskakovanje zadnje osi mnogo manj sunkovito. Ob vsem povedanem naj poudarimo, da kljub nekoliko manj grobemu vzmetenju Cooper S še zmeraj ni med najudobnejšimi – pravzaprav bo marsikomu prečvrst. A čvrst je z razlogom – v zavojih je Cooper namreč med najbolj vodljivimi avtomobili svojega segmenta. K temu pripomore tudi neposreden krmilni mehanizem, ki nudi dovolj povratnih informacij, da voznik morebitne popravke izvede pravočasno. Tudi zadek, ki je na prejšnjem testu Cooperja bil zaradi (ne)stabilnosti pri višjih hitrostih deležen nekaj kritik, je tokrat bolj stabilen. Največjo zamero imamo nad trganjem volana iz rok ob naglem pospeševanju iz zavojev, kar na zavitih, gorskih cestah poskrbi za precej dober trening rok. Pod črto lahko zapišemo, da podvozje v modelni različici Favoured Trim predstavlja boljši kompromis kot tisto, kar smo izkusili pri različici JCW Trim.

Cooper prav nikoli v svoji celotni 66-letni zgodovini ni bil sinonim za uporabnost in prostornost – in tudi danes ni tako. Kljub temu je Cooper danes uporaben predvsem za dve osebi, čeprav v prometnem dovoljenju piše, da se v njem lahko peljejo štirje. Na zadnji klopi bodo pogojno udobno sedeli le otroci, odrasli pa bodo morali tiste na sprednji klopi nenehno vljudno prositi, ali lahko morda pomaknejo svoj sedež malo naprej. Tudi prtljažnik je s 210 litri prostornine precej skop. K sreči je mogoče drugo sedežno vrsto podreti, takrat pa se spogledujemo s (skoraj) karavanskim prtljažnim prostorom. Še en razlog, da bosta mama in ata ob odhodu na morje mularijo pustila doma. Šalo na stran – tisti, ki zadnjo klop redno uporabljate, izberite raje petvratno različico Cooperja.

Kdor želi z brutalnimi pospeški na semaforjih premagati prav vsakega Golfa GTI z neštetimi čipi pod pokrovom motorja in izpuhom tako glasnim, da se ga sliši v Novo Zelandijo, naj se od Cooperja raje kar obrne. Tisti, ki se želite skozi vsak zavoj smejati do ušes, se požvižgate na brutalne pospeške in vam ni mar, kdo ima večjo konjenico pod pokrovom motorja, pa je Cooper S idealna izbira. V današnjih časih, ko so avtomobili izgubili vso dušo, je Cooper eden tistih zadnjih starokopitnih, ki jo še ima. Že drži, da testni primerek s ceno 40.711 € zahteva precej globoke žepe, a hkrati v sorazmerno majhnem paketu ponuja vse tisto, kar imajo veliki – in morda v nekaterih pogledih celo še nekoliko več.

TEHNIČNI PODATKI