Se še spominjate tistega občutka novega začetka? V dvorani Mythosraum 4 muzeja Mercedes-Benz v Stuttgartu je v zraku čutiti zvoke rock ’n’ rolla. Ti tvorijo zvočno kuliso za vozilo, ki je pred natanko 75 leti (če upoštevamo prve osnutke) vzbudilo veliko pozornosti: Mercedes 300, notranje znan kot serija W 186.
Tam razstavljeni primerek takoj pritegne pogled. Ni lakiran v običajni, dostojanstveni črni barvi, ampak v žareči srednje rdeči barvi (barvna koda DB 516). To je redkost, saj je večina od 6.214 izdelanih enot prve serije tovarno zapustila v bolj umirjenih barvah. A ne glede na barvo: sama velikost in impozantna prednja stran sta leta 1951 nedvoumno sporočali: tu prihaja šef.
Kar zadeva voditelje: seznam znanih uporabnikov je dolg, a eno ime je s tem avtomobilom povezano tako tesno kot krom z odbijačem. Konrad Adenauer, prvi zvezni kancler, je avtomobil tako cenil, da je ljudsko govorico W 186 brez obotavljanja preimenovala v »Adenauerjev Mercedes«. Adenauer je v svojih 14 letih na položaju kanclerja uporabljal skupno šest avtomobilov serije 300, zadnjega iz leta 1959 pa si lahko ogledate tudi v tovarniškem muzeju Mercedes.
Oblikovalci in izdelovalci karoserij so modelu 300 v vsakem detajlu nadeli elegantno in prestižno obliko. Britanski »Autocar« je februarja 1952 v članku o novi reprezentativni limuzini pohvalil: »Karoserije Mercedes-Benz se izdelujejo v znani karoserijski delavnici v Sindelfingenu in se odlikujejo po stilistični kontinuiteti v povezavi z nepretencioznimi linijami.« Odlična rešitev je, da se dinamična izbočenost blatnika nadaljuje vse do sprednjih vrat. Kromirane letve na sprednjih blatnikih se končajo v prozornem, namesto v rumenem steklu smernikov – nenavaden detajl za 50. leta prejšnjega stoletja.
Poglejmo si notranjost rdečega modela 300 iz leta 1952. Tu se vrhunska obrtniška spretnost združuje z bogato uporabo materialov, kakršne danes skoraj ne najdemo več. Les prevladuje na armaturni plošči in okenskih okvirjih, oblazinjenje pa je prijetno čvrsta mešanica fine tkanine in umetnega usnja. Posebno očarljivo: radio Becker »Nürburg« s kromiranimi gumbi in ogromen, slonokoščeni plastični obroč volana. Merilnik hitrosti sega do 160 km/h. Leta 1951 je bilo to skoraj znanstvena fantastika, ko je povprečni Nemec še vedno po podeželskih cestah počasi vozil s VW Hroščem in njegovimi skromnimi 25 konjskimi močmi.
Pod dolgim pokrovom motorja deluje 3-litrski vrstni šestvaljnik, ki razvije moč 85 kW (115 KM). S tem je bil model 300 ne le največji, temveč tudi najhitrejši nemški serijski avtomobil svojega časa. Največja hitrost 155 km/h ga je naredila za suverenega potovalca na dolge razdalje. Kasnejše različice, kot je W 189 (od leta 1957), so bile opremljene celo z vbrizgavanjem v sesalno cev.
Takrat kot danes prava posebnost: nastavljiv voznikov sedež po Keiperjevem patentu. Kar je danes standard, je bilo takrat pravi luksuz. Naslonjalo je bilo mogoče individualno nagibati – mejnik za udobje na dolgih poteh. Kdor je pogledal okoli, ni našel vzvratnega ogledala na steklu, ampak na ukrivljenem kromiranem podstavku na levem blatniku.
»Neprekosljiv … a vendar dosegljiv«, takšen je bil slogan Mercedesa. No, »dosegljiv« je relativen pojem. Ob začetku prodaje leta 1951 je Daimler-Benz zahteval visoko ceno 19.900 nemških mark. Da si to lažje predstavljamo: VW Hrošč je takrat stal okoli 4.400 nemških mark. Povprečna mesečna plača je znašala približno 300 nemških mark. Zato je bilo potrebno imeti za seboj precejšnjo gospodarsko čudežno rast, da si je bilo mogoče privoščiti ta avtomobil. Kljub temu je bil uspešen in utrdil sloves blagovne znamke kot »elite med avtomobili«, kot je leta 1954 ustrezno opazila ameriška revija »Road & Track«.
Čarobno število 300 si ta reprezentativna limuzina deli z drugimi modeli Mercedesa iz tistega časa, ki jih prav tako poganja močan trilitrski šestvaljni vrstni motor: 300 S Coupé, Cabriolet in Roadster (W 188, 1952 do 1955) ter legendarni 300 SL (W 198, 1954 do 1963). Vsi, ki si želijo v živo doživeti ta mejnik nemške avtomobilske zgodovine, lahko to storijo v muzeju Mercedes-Benz (tor–ned, 9–18). Zlasti rdeči primerek iz Mainza dokazuje, da luksuz ni nujno črn, da bi naredil vtis.