VN Švice 1953: Zadnja zmaga velikega Alberta Ascarija

23. avgusta 1953 je Italijan Alberto Ascari osvojil 13. in svojo zadnjo zmago v karieri Formule 1. Zvezdnik Ferrarija je bil v času svojega življenja zelo skrivnosten, na mnogih dirkah pa je bil nedosegljiv.

Zaradi omejenega interesa s strani avtomobilskih proizvajalcev, je bilo svetovno prvenstvo Formule 1 v letih 1952 in 1953 razpisano tudi za dirkalnike Formule 2. To je bila seveda idealna priložnost za Ferrari, katero ekipa iz Maranella ni izpustila iz rok. Alberto Ascari (njegov zaščitni znak: modra srajca, modra čelada, majhen trebuh, težka vraževernost), ki je sedel v dirkalniku Ferrarija, je pričel z edinstveno serijo zmag. Osvojil je VN Belgije v Spaju 22. maja 1952 in od takrat naprej ni prenehal z zmagovanjem.

Seveda bodo dobri poznavalci zgodovine Formule 1, ki se ubadajo še s statistiko, vedeli povedati, da je takrat k prvenstvu Formule 1 spadala tudi dirka Indy 500. Toda v Evropo je potovalo tako malo Američanov kot tudi Evropejcev v Indianapolis, tako da lahko to brez slabe vesti ignoriramo. Ascari je zmagoval in zmagoval, do 21. junija 1953, znova na dirki v Belgiji. Njegovih devet zmag zapored je dosegel šele Sebastian Vettel leta 2013, ko je s svojim Red Bullom nabiral zmage od dirke v Belgiji pa vse do Brazilije.

A usoda za Ascarija ni predvidela lagodnega pokoja. 22. maja 1955 je na dirki za VN Monaka padel s svojim dirkalnikom Lancio D50 v bazen pristanišča. Na srečo se je lahko rešil, toda kaj je šlo narobe? Ascari je takrat povedal, da je nadzor nad svojim Ferrarijem izgubil pri zaviranju, dirkalnik je tuširal pločnik in zaradi tega zapeljal naravnost v morje. Zavorne poti so pozneje pokazale, da je prvak obupno poskušal zavirati. Njegov Ferrari je prebil takratno zaščitno ogrado iz lesenih desk in padel v morje.

Štiri dni pozneje je Ascari umrl. Natančne okoliščine niso bile nikoli pojasnjene. Povsem nenavaden, za vraževernega Ascarija, je bil primer, ko si je pri testu športnega avtomobila Eugenia Castellottija v Monzi sposodil njegovo čelado in prosil za njegov dirkalnik. Njegova razumna obrazložitev se je glasila: “Če padeš s konja, potem je najboljše, če se takoj spraviš nazaj v sedlo.” Do današnjega dne se drži legenda, da se je želel Ascari v ovinku Curva Vialone ogniti nekemu moškemu, ki je nedovoljeno prečkal stezo. V Italiji se še danes govori o tem, da se je ravno ta moški na svoji smrtni postelji spovedal nekemu župniku, da je bil on razlog za to tragično nesrečo. Seveda gre tukaj za slišano-povedano. Tako kot druga verzija, da naj bi povzročitelj te nesreče zaradi nenehnih občutkov krivde pristal v norišnici.

Smrt Alberta pa kljub temu nudi ganljive in presenetljive vzporednice k smrtni nesreči njegovega očeta Antonia: Oba sta umrla 26-ega v mesecu in oba sta bila stara 36 let. Oba sta umrla štiri dni po hudi nesreči in oba sta pred tem osvojila 13 Grand Prix zmag. Oba sta zapustila soprogi z dvema otrokoma in oba sta umrla v izhodu iz levega hitrega ovinka. Človek tem naključjem skorajda ne bi mogel verjeti, toda to so dejstva, ki ti naježijo kožo. A nenavadnostim s tem še ni konec. Paul Hawkins, ki je leta 1965, tako kot Alberto Ascari, v Monaku padel v morje, je prav tako umrl 26-ega v mesecu (maja) in sicer leta 1969 v Oulton Parku.

Ko je bil Ascari v naletu, ga ni mogel zadržati niti veliki Juan Manuel Fangio. Enzo Ferrari je nekoč dejal: “Če se je Alberto nahajal v vodstvu, potem je bilo skorajda nemogoče, da ga dohitiš.” Toda Italijan je v svojem času imel težave, ker je močno dvomil vase, kar je vodilo do absurdnega vraževerja. Njegov dolgoletni prijatelj Gigi Villoresi je vedel: “Ko sva bila na poti in je stezo prečkala črna mačka, se je takoj obrnil nazaj in po tej stezi ni več vozil do konca življenja. To sem z njim doživel kar nekajkrat. Svoje mnenje bi spremenil le takrat, če bi z leve strani prišla druga črna mačka. Toda bodimo pošteni: kolikšna je možnost, da se to zgodi? Zato sva se pač vozila po stranskih poteh.”

Ascari, ki je bil za volanom brez kančka strahu, je bil kot pešec živo nasprotje. Preden je prečkal cesto, ne najprej natančno pogledal na levo, potem na desno, še enkrat na levo in ponovno na desno. Ko je bil trdno prepričan, da lahko prečka stezo, je to tudi storil. Bolj previdno skorajda ne gre. Alberto je imel tudi veliki fetiš na številke. Nikoli ni nastopal na dirkah v dnevih s številko, ki je povezana z dnevom smrti njegovega očeta. Zato je bilo toliko bolj neverjetno, da je želel v Monzi prevzeti dirkalnik Castellottija.

Alberto Ascari je sam vedno dejal: “Namenoma sem strog do svojih otrok, da me ne bi preveč ljubili. Potem tudi bolečina ne bo tako velika, če jih bom nekega dne zapustil.” Kaj reči na te besede? Alberta Ascarija so položili v grob poleg očeta na pokopališču Cimitero Monumentale v Milanu.

Poznavalci Formule 1 in dirkališča v kraljevem parku Monze vedo, da se po legendarnem Albertu Ascariju imenuje šikana pred ravnino do znamenitega ovinka Parabolica.

Kariera Formule 1 Alberta Ascarija:

32 odpeljanih Grand Prix dirk

14 osvojeni pole positionov

12 najhitrejših krogov dirke

13 zmag

2 naslova svetovnega prvaka (1952 in 1953)