Gre za najbolj hitro stezo v koledarju Formule 1, nastavitev zanjo pa zahteva minimalno zadnje krilce, ki proizvede le 60 odstotkov potiska, v primerjavi z večjim, ki ga moštva uporabljajo na bolj zaprtih stezah.
Manjša površina zadnjega krilca pomeni manjši aerodinamični upor dirkalnika (kar je uporabno tudi v DRS-conah), ne glede na obliko steze, hkrati pa je zaradi tega manjši tudi aerodinamični potisk, ki avto pritiska k tlom. Obe spremenljivki sta seveda soodvisni, uporaba ustreznega zadnjega krilca pa naj bi poskrbela za ustrezen kompromis med minimalnim uporom in maksimalnim potiskom glede na konfiguracijo steze.
Na dirkališču, kot je Autodromo Nazionale di Monza, kjer prevladujejo dolge ravnine, začinjene z nekaj precej odprtimi šikanami in ovinki, je minimalen upor seveda ena glavnih garancij za hitre čase krogov, zato so, kot že rečeno, zadnja krilca minimalistična do te mere, da je zanj potrebna popolnoma drugačna geometrija in zasnova stranskih delov zadnjega krilca. Monza je zato edino dirkališče, za katero moštva posebej razvijajo aero-paket.
Oddelki za aerodinamiko se aerodinamičnega paketa za Monzo lotijo v simulatorju, kjer določijo točko, na kateri dodatna sprememba površine zadnjega krilca negativno vpliva na čas kroga. Naslednji korak je skrb za ustrezno ravnotežje avtomobila na ravnini in v ovinkih, seveda pa je na potisk mogoče vplivati tudi z drugimi aerodinamičnimi deli na samem dirkalniku – pomemben je tudi spodnji del zadnjega krilca, skozi katerega se odvaja zrak, ki zapušča difuzor. Prav zato je pomembno, da je pretok zraka pod avtomobilov v Monzi najpočasnejši, s čimer se zmanjša tudi potisk in zveča hitrost na ravninah.
Pri tem se inženirji znajdejo pred novim izzivom, in sicer kako ustvariti dovolj pretoka skozi difuzor, da le-ta še vedno služi svoji nalogi, še posebej pri vhodu v ovinke, ker je v nasprotnem primeru avto preveč nestabilen za hitro vožnjo skozi ovinek. Dogajalo se je že, da so mladi dirkači, ki so v Monzi prvič sedeli v dirkalniku F1, po radijski zvezi sporočali, da je z avtom nekaj narobe, pa čeprav so bile nastavitve optimalne – tako zelo na robu je vse skupaj.
V primerjavi z ostalimi stezami je v Monzi nos dirkalnika bližje tlom, s čimer se zaradi večjega ekspanzijskega kota podvozja zvečata tako potisk kot upor, zato je le-ta v Monzi nastavljen nižje kot kjerkoli drugje. Kombinacija učinkov zadnjega krilca, dna dirkalnika, sprednjih krilc in nosu je delikaten proces, zato se inženirji nastavitev za Monzo lotijo že takoj po sami zasnovi dirkalnika.Zaradi vsega skupaj, kar smo našteli v zadnjih odstavkih, predvsem pa zaradi dejstva, da so rdeči prevladovali v hitrih sektorjih Spaja (1. in 3. sektor), je zelo verjetno, da bo tudi na domači dirki Ferrari zelo hiter.
