Šestnajstvaljniki so prava redkost med pogonskimi agregati, vsaj kar se avtomobilov tiče, če največ pa so se znjimi ukvarjali pri Bugattiju, Cadillacu in butičnem italijanskem proizvajalcu Cizeti. Manj znano je, da so bili precej blizu tega, da predstavijo model z V16-motorjem, tudi pri BMW-ju.
Začetek zgodbe sega v leto 1987, ko so se v Münchnu odločili, da bodo razvijali V16-pogonski agregat, ki so ga poimenovali s kodnim imenom Goldfisch (zlata ribica). Motor je temeljil na že uveljavljenem dvanajstvaljniku V-oblike in je imel 6,6 litra delovne prostornine, kar je identičen volumen, kot ga premore tudi V12 v modelih BMW M760i in Rolls-Royce Ghost.
Za razliko od modernih prisilno polnjenih strojev je šlo v osnovi za atmosferski pogonski agregat, ki je zmogel za delovno prostornino in število valjev relativno skromnih 300 kilovatov (408 KM), kar pa je bilo vseeno precej več, kot se je lahko izprsil petlitrski V12 M70B50 iz takratne serije 7, ki je zmogel 220 kW (299 KM).
Motor so umestili v model E32 750 iL, ki so ga interno poimenovali 767 iL Goldfisch. Zaradi svoje dolžine so inženirji imeli kar nekaj težav z zagotavljanjem ustreznega hlajenja za pogonski agregat, zato so pripravili ekstenziven sistem hlajenja z zajetnimi režami za dovod zraka nad zadnjim parom koles in odprtino med lučema na zadku.
Idejo so inženirji predstavili vodstvu podjetja, ki pa se ni odločilo za nadaljnji razvoj in tako BMW-jev V16 ni dočakal uporabe v serijski proizvodnji. Kot vse kaže, se po slabih treh desetletjih izteka čas tudi za V12, kar nakazuje tudi izjava prvega moža divizije M GmbH, Markusa Flascha, ki je povedal: »Ne verjamem, da bomo v bližnji prihodnosti v prodajnem programu še imeli kak model z dvanajstvaljnikom.«
