Pri japonski ekipi, ki jo je ustanovil nekdanji dirkač Larousseja, Zakspeeda, Footworka in Jordana, Aguri Suzuki, so stavili na domačo zasedbo, ki sta jo sestavljala nekdanji dirkač BAR-Honde, Takuma Sato in novinec Judži Ide.
Sato je bil takrat že etabliran dirkač v F1 in je imel status prvega voznika, takrat 31-letni Ide pa se v kraljevem razredu motošporta nikakor ni znašel – njegova F1-kariera je zatotrajala vsega štiri dirke, saj so mu po trčenju s Christijanom Albersom (Spyker) na VN San Marina pri FIA-i vzeli superlicenco.
FIA je bila tako rekoč prisiljena v takšno odločitev, saj je več ekip in voznikov izrazilo zaskrbljenost nad Idejevo nevarno vožnjo. V štirih dirkah je le enkrat videl karirasto zastavo, ko je kot trinajsti končal VN Avstralije.
Sodu je izbil dno prav dvoboj z Albersom v Imoli, ko je Ide z manevrom po notranji strani desnega ovinka nesrečnega Nizozemca prevrnil v pesek. Albers je Japonca obtožil, da ga je hotel zriniti s steze in pri FIA-i so se strinjali z njim.
Aguri Suzuki se je sicer sprijaznil z odločitvijo krovne organizacije, a upal, da bo Ide vseeno dobil drugi priložnost. Iz te moke potem nikoli ni bilo kruha in Ide je zaključil svojo avanturo v F1.
Naslednja leta je Ide preživel v Formuli Nippon in seriji Super GT, a nikjer ni prepričal, v desetih letih je dvakrat končal na stopničkah in trikrat zasedel skupno 11. mesto v seriji Super GT. Kljub vsemu bi težko trdili, da je bil Judži Ide pred prihodom v F1 slab voznik in da si ni zaslužil priložnosti.
Res je, da mu ni uspelo osvojiti nobenega prvenstva, je pa zato leta 1999 v prvenstvu Super GT osvojil drugo mesto, na drugem mestu pa je končal tudi v Formuli Nippon leta 2005.
