Ali bo kriza koronavirusa botrovala temu, da se bo Formula 1, ki jo tačas poznamo, poslovila v knjige zgodovine? Na wikipedijo in ostale spletne arhive? Nemški urednik portala auto motor und sport, Michael Schmidt, podpira idejo Jeana Todta, ki bi opravil povsem novi začetek kraljevega razreda motošporta.
Kriza koronavirusa je Formulo 1 naučila varčevanja. Zaprtja tovarn, homologacija delov dirkalnika, prepoved razvoja na dirkalnikih sezone 2022 – vse to je zmanjšalo izgube, ki jih beležijo ekipe. Formula 1 skrbi tudi za prihodnost, saj se zgornja meja proračuna vedno bolj niža. Lahko bi rekli, da so veljaki kraljevega razreda motošporta izkoristili priložnost in pokazali, da imajo krize pogosto tudi dobro stran. Toda s tem Formula 1 še zdaleč ni iz nevarnosti. Trenutni ukrepi so namenjeni za primer, če bomo letos imeli prvenstvo, čeprav z manjšim številom dirk. Najmanj 15 jih morajo izpeljati, da se upraviči denar iz televizijskih pravic. Prav tako morajo v tem primeru del pogodbenih obveznosti izpolniti tudi sponzorji in reklamni partnerji.
Toda, kaj se bo zgodilo, če nastopi najhujši scenarij? Če letos ne bo mogoče izpeljati nobene dirke? Če nekatere ekipe te sezone ne bodo preživele in se bodo poslovile? Michael Schmidt iz auto motor und sport, je to vprašanje naslovil na Jeana Todta, predsednika FIA-e in dobil jasen odgovor: “Potem si moramo z večinskim lastnikom komercialnih pravic postaviti osnovna vprašanja: Kako naj Formula 1 izgleda v prihodnosti? V najslabšem scenariju Formula 1, ki jo poznamo danes, ne bi bila več mogoča. Z zgornjo mejo proračuna 50 milijonov dolarjev vrez izjem ne bi bilo več tako, kot je bilo. Bila bi povsem nova Formula 1. Šlo bi za Super Formulo 2.“
Razumljivo, da imajo tukaj vrhunske ekipe povsem drugačne ideje. Preostala moštva bi morala potem na štartno polje postaviti po tri dirkalnike, ali pa bi vsaka ekipe, po vzoru Red Bulla, imela posadko mladih dirkačev iz lastnega hleva. A v tem pogledu bi lahko velike ekipe nadaljevale s poljubnim trošenjem denarja, poleg tega pa bi imele še večji nadzor. Torej iz ene težave v drugo, ki bi bila še večja? Ali pa ubrati radikalno pot, ki bi pomenila prekinitev s preteklostjo oziroma v tem pogledu s sedanjostjo. Kolega Schmidt na primer soglaša s Todtom, ki bi v Formuli 1 opravil povsem novi začetek.
Da bi imeli serijo, v kateri bi šesterica preživelih opremila celotno polje, bi bila le-ta še bolj ranljiva kot trenutna naveza. FIA in FOM bi praktično padla še v večji nadzor teh ekip, ki bi verjetno namesto krovne organizacije in vodstva Formule 1 določala tudi pravila. Kajti že sedaj se v tem času krize kaže, kako ranljivo je polje s samo desetimi ekipami. Vsaka odločitev se sprejema v strahu, da ne bi izgubili kakšne ekipe – ne glede na to, ali gre za majhno ali veliko. To je snov za izsiljevanja, vseeno v katero smer. Če bi Formula 1 imela na primer 13 ekip, potem odhod ene ne bi bil tako boleč. Sploh če na podlagi tega nastane rešitev, ki je dobra za ostale in za celoten šport.
Če si pogledamo trenutno stanje v Formuli 1, kakšne so vezi, ugotovimo, da imamo preveč odvisnosti. Moštva Alfa Romeo, Haas, Racing Point in AlphaTauri brez pomoči svojih velikih partnerjev sploh ne morejo več izdelati svojega dirkalnika. Seveda bi bilo napak, če bi se odrekli avtomobilskim proizvajalcem, saj so edini, ki lahko izdelajo te kompleksne pogonske enote. Prav tako so nujno potrebni milijarderji, ki so pripravljeni investirati in v nujnem primeru rešiti umirajočo ekipo. Kot je to zadnji primer Lawrenca Strolla in Force Indie – pa tudi Michaela Latifija s kreditom ekipi Williams.
Ali bi na koncu bila resnično najboljša ideja Jeana Todta, predsednika FIA-e, ki bi na pogorišču zdajšnje Formule 1 ustvaril novo serijo, ki jo imenuje Super Formula 2? Morda bi uspelo, da z zgornjo mejo proračuna v višini 50 milijonov dolarjev in s konvencionalnimi motorji, gnanim s sintetičnim gorivom, na štart postavi najmanj dvanajst ekip, ki bi svoje dirkalnike izdelale same. Morda bi to bil začetek, na katerem bi se lahko gradilo kaj večjega. Morda bi bilo celo dirkanje bolj napeto kot sedaj. Ampak najboljše pri tem bi bilo, da bi poznali napake preteklosti, ki jih ne bi več ponovili.
Z idejo Jeana Todta se lahko strinjamo ali ne. Tudi njegova Super Formula 2 namreč navrže veliko vprašanj. Najbolj pomembno je vsekakor popularnost in zanimivost te serije. Prav tako nihče ni vprašal ekip, zakaj ne dovolijo, da so v zgornjo mejo – bistveno nižjo – zajete tudi plače dirkačev in treh najbolje plačanih ljudi? Če to razpolovimo, ima vrhunska ekipa na razpolago med 20 in 30 milijonov evrov, ki jih lahko nameni za boljši dirkalnik ali v zdajšnjem primeru za preživetje.
Vsekakor drži, da se s takšnim razsipavanjem denarja ne more nadaljevati, a sedaj kot novo alternativo postaviti serijo, ki bo v veliki meri Formula 2, samo da ji bodo dodali še superlativ, je prav tako skregano s pametjo. Vprašati se moramo, ali bo za trženje še zanimiva, če v njej ne bo proizvajalcev? Bo zanimiva za navijače, če bodo dirkalniki kljub dejstvu, da jim mora vsaka ekipa sama izdelat, v veliki meri identični zaradi standardiziranih delov? Bo ta nova Formula, ki s tem ne bo več predstavljala kraljevi razred motošporta, še uživala globalno popularnost? Ali pa se bo na koncu zgodilo povsem nekaj tretjega in se bodo odločili za serijo, ki bo zmes nove Super Formule 2 in Formule E?
