Človek bi si mislil, da bi si vsak voznik Formule 1 želel čimprej pozabiti na prosti trening, na katerem je bil 13 sekund počasnejši od vseh ostalih. Toda Izraelec Chanoch Nissany je še vedno ponosen na svoj slavni nastop, ki ga je leta 2005 v Minardijevem dirkalniku odpeljal na Hungaroringu.
Mnogi se norčujejo iz njegovega časa in pravijo, da Nissany nikoli ni bil dovolj dober, da bi si zaslužil mesto v formuli ena. A večina njih ne pozna in ne razume izjemne zgodbe o njegovi odločenosti, zaradi katere je sploh dobil priložnost, da je lahko odpeljal tisti znameniti prosti trening.
Prav zato se moramo vrniti še štiri leta nazaj v preteklost ko je Nissany, takrat uspešen poslovnež, ki se je ukvarjal s prodajo nepremičnin, VN Madžarske obiskal kot gledalec. »Začel sem, ko se bil star 38 let,« razlaga Izraelec: »Bil sem poslovnež, delal sem v pisarni in spomnim se, da sem sedel na eni od tribun na Hungaroringu.«
»Gledal sem dirko in prijatelju rekel, da želim biti voznik Formule 1. Vedeti morate, da nikoli prej nisem sedel niti v gokartu, kaj šele v dirkalnem avtomobilu, toda rekel sem si, daa je to tisto, kar želim postati,« se spominja Nissany: »Prijatelj mi je odgovoril: Ni problema. Ko pridemo domov, boš vzel tableto in vse bo v redu. Toda meni vse skupaj ni dalo miru in začel sem tako rekoč iz nič graditi svojo kariero.«
S svojim službenim uspehom je Nissany imel finančna sredstva za to, da je vse skupaj spravil v tek. Poleg tega mu je uspelo pridobiti osebnega sponzorja, in sicer izraelsko kozmetično družbo UPEX, ki ga je na koncu res popeljala v Formulo 1.
Leta 2002 je začel v madžarski seriji Formule 2000 in postal viceprvak. Leto kasneje je osvojil naslov. Leta 2003 je začel sodelovati v mednarodnih serijah, kot je World Series Lights, leto kasneje je že vozil v Formuli 3000.
Čeprav s svojimi rezultati sveta ni obrnil na glavo, je bil še vedno na dobri poti k doseganju svojega cilja. In ko je dobil vlogo testnega voznika pri Jordanu, je bil svetu Formule 1 še korak bližje. Njegov prvenec v dirkalniku Formule 1 se je zgodil julija v Silverstonu, kjer je bil devet sekund počasnejši od Nicka Heidfelda. Morda mu je boljši čas prekrižala tudi okvara motorja, zaradi katere je tisti dan moral predčasno končati s testiranji.
»Za te sanje sem živel 24 ur na dan,« pravi Nissany. »Jedel sem, spal in sanjal o dirkanju.« Sanje so se mu zdele bistveno bolj dosegljive, ko ga je julija 2005 v hotelu Hilton v Tel Avivu šef ekipe Minardi Paul Stoddart predstavil kot uradnega testnega voznika – z načrtom, da mu omogoči nastop na nekaj prostih treningih tiste sezone.
Ker so bila takrat pravila za superlicenco drugačna kot danes, je moral Nissany na zasebnih testiranjih le prevoziti dovolj kilometrov, da je lahko sodeloval na prostem treningu. In ker so bila pravila testiranj daleč od trenutnih omejitev, teh kilometrov ni bilo posebej težko nabrati.
Po dveh testiranjih za Minardi zimo poprej je Nissany pet polnih dni preživel še na testiranjih v Misanu, Mugellu in Vallelungi, preden so se pri italijanskem moštvu odločili, da mu omogočijo nastop na petkovem prostem treningu na Madžarskem. Za nameček se je vse skupaj dogajalo točno na njegov 42. rojstni dan.
Novica o Nissanyjevem nastopu na prostem treningu se je kot blisk razširila po Izraelu. Lokalni novinarji in televizijske ekipe so drli na Hungaroring, da bi videli prvega Izraelca za volanom dirkalnika F1. Eden posebej navdušenih poročevalcev je Michaela Schumacherja vprašal, kaj misli o Nissanyjevem nastopu na treningu. Zmedeni Nemec je odgovoril: »Moram se opravičiti. Pojma nimam, kdo je to.«
Nissanyjev nastop ni ostal neopažen tudi zato, ker mu je veliko časa posvetila tudi uradna televizijska ekipa Formule 1. Zaradi svojega konzervativnega pristopa in pritiska nanj, seveda ni mogel loviti senzacionalnih časov. A sčasoma se je pridobival na samozavesti.
Sedemnajst minut pred koncem pa je Nissany v četrtem ovinku naredil napako in pristal v pesku, kar je pomenilo tudi konec njegove avanture v F1. Ko je mobilni žerjav že dvigoval njegov dirkalnik, je Nissany še vedno sedel v kokpitu. Njegovega dneva v F1 je bilo konec.
Na koncu je dosegel čas 1:34,319 minute, kar je bilo približno 13 sekund počasneje od časa, ki ga je dosegel takrat najhitrejši na treningu, Alexander Wurz v McLarnu. Za primerjavo: Moštveni kolega pri Minardiju, Christijan Albers, je dosegel čas 1:27,540 minute.
Če se danes ozre nazaj, pravi, da mu ni nerodno, da ni bil v ligi Schumacherja, Fernanda Alonsa ali Kimija Raikkonena. Samo, da se je skupaj z njimi znašel na stezi, je bila izpolnitev malo verjetnih, skorajda norih sanj. Nissany se zaveda, da je na zasebnih testiranjih odpeljal veliko bolje, kot je na Hungaroringu lahko odpeljal tisti dan.
»Ne smete pozabiti, da je od tega minilo že 15 let,« pravi, in dodaja »Ponosen sem, da sem bil takrat na Hungaroringu. O tem ni dvoma. To je bila odlična izkušnja. Moj cilj je bil jasen – želel sem uradno postati voznik Formule 1 in peljati dirkalnik Formule 1 na uradnem dogodku. Uspelo mi je.«
»Sem le malce posebna zgodba za normalne ljudi. In za vsakega poslovneža in delavca, ki ima cilj ali sanje. Nikoli si ne smeš reči, da nekaj ni mogoče. Vsem sem hotel pokazati, da lahko narediš nekaj tudi pri 38 letih, če to res hočeš. Vse je samo v glavi.«
Od takrat Chanoch Nissany ni več nastopil na uradnem dogodku pod okriljem Formule 1, a je za Minardi odpeljal še štiri dni na testiranjih. Nadaljevala je tudi njegova dirkaška kariera. Na Madžarskem je osvojil še nekaj prvenstev, preden je pred nekaj leti obesil čelado na klin.
Zadnja leta pomaga sinu Royu pri utiranju v najvišji razred motošporta. Igral je pomembno vlogo v nedavnem dogovoru, ki je njegovemu sinu prinesel status testnega voznika moštva Williams. Med očetom in sinom se vedno krešejo iskrice glede dirkaškega doživljanja, vendar oba vesta, da se njune priložnosti vstopa v Formulo 1 nahajajo na povsem različnih koncih spektra.
»Zavedam se, da je med mano in mojim očetom v dirkaškem smislu velika razlika,« pravi Roy Nissany. »Njegova kariera je bila edinstvena, nora in posebna. Začel je pri svojih 38-ih, zato so bili njegovi cilji drugačni od mojih danes. Kljub temu, da je začel tako pozno, se je vseeno uspel prebiti v Formulo 1 in v kraljevi razred motošporta prinesti izraelsko zastavo. To je velikanski dosežek.«
