Bojan Vrbnjak
Ko je bil Bugatti EB112 predstavljen na avtomobilskem salonu v Ženevi leta 1993, sta njegova zasnova in tehnologija povzročili veliko pozornost. Model je vzpostavil povsem nov segment izjemno luksuznega modela Grand Tourismo. Večje razkošje v limuzini se je takrat zdelo komaj mogoče.
Njegov ustvarjalec Giorgetto Giugiaro si ne more kaj, da ne bi EB112 zasul z občudovanjem: “Bugatti EB112 ima številne nostalgične oblikovne elemente, ki spominjajo na slavne modele legendarne francoske znamke s konca tridesetih let prejšnjega stoletja, vendar so predstavljeni v avtomobilu z inovativno mehaniko. EB112 je v mnogih pogledih sanjski avtomobil in predhodnik tega, kar danes poznamo kot visokozmogljiv fastback. Odlično združuje oblikovanje s tehnološkimi in tehničnimi lastnostmi, ki so bile daleč pred svojim časom.” Giugiarova zasnova je bila dolgo razglašena za prelomni dosežek. Številni kritiki so EB112 hvalili kot najlepšo limuzino vseh časov in čistokrvnega Bugattija, ki brezhibno združuje zmogljivost in razkošje. Mimogrede, ime EB112 se je nanašalo na 112. rojstni dan Ettoreja Bugattija (EB).
Prednji del modela EB112 je zdaj sinonim za Bugattijev slavni oblikovalski DNK. Njegova rešetka je na primer postavila temelje za rešetko, ki je deset let pozneje krasila model Veyron. Vzdolžno rebro, ki poteka od pokrova motorja prek strehe do zadnjega stekla, je bila slogovna aluzija na Bugatti Type 57 SC Atlantic in je bilo pozneje v subtilni obliki ponovno uporabljeno najprej v modelu Veyron in nato v modelu Chiron. Za popolnoma aluminijasto karoserijo modela EB112 je monokok iz ogljikovih vlaken, ki izhaja iz superavtomobila EB110. Svetovna premiera vozila v Ženevi leta 1993 je bila vrhunec avtomobilskega salona. EB112, ki so ga v preteklih mesecih skrbno razvijali, se je na stojnico pripeljal z lastno močjo. 6,0-litrski motor V12 s 60 ventili (pet na valj) je bil kombiniran s šeststopenjskim ročnim menjalnikom in izpopolnjenim sistemom štirikolesnega pogona.
Atmosferski V12 motor proizvede 460 KM pri 6.300 vrtljajih na minuto, največji navor 590 Nm pa je na voljo že pri 3.000 vrtljajih na minuto. Največja hitrost je bila 300 km/h, z mesta pa EB112 doseže 100 km/h v 4,3 sekunde. Štirikolesni pogon modela EB112 je bil nadaljnji razvoj preizkušene in napredne tehnologije modela EB110. Pri modelu EB112 je navor razporejen 38 % na sprednjo os in 62 % na zadnjo os, kar zagotavlja visok oprijem in zmogljivost v vseh razmerah. K temu pripomore ugodna razporeditev teže modela EB112, saj so Bugattijevi inženirji zmogljivi motor V12 postavili čim bolj nazaj med osi. Tehnična specifikacija, ki ni podpirala le dinamičnih zmogljivosti, temveč tudi večjo varnost pri trkih.
Vendar do serijske proizvodnje modela EB112, ki je bil namenjen za ameriški trg, nikoli ni prišlo. Leta 1995 se je končala proizvodnja modela EB110, hkrati pa se je končalo tudi poslovanje Bugattija pod vodstvom Romana Artiolija. V tem času naj bi bil v razvoju tudi model EB112. Znana sta dva primerka. Leta 1998 je skupina Volkswagen prevzela pravice do oblikovanja in poimenovanja. Giorgetto Giugiaro je leta 1998/99 prispeval k preporodu znamke z dvovratnim kupejem Bugatti EB118 in njegovim štirivratnim dvojnikom Bugatti EB218. Oba modela sta bila podobna modelu EB112 in naj bi imela 18-valjni(!) motor.
