Z združitvijo dveh obstoječih avtomobilov je kot plod nujnosti in varčevanja nastala limuzina Saab 90, ki danes velja za enega najredkejših klasičnih modelov te znamke.
V poznih sedemdesetih letih prejšnjega stoletja je bil Saab majhen neodvisni proizvajalec z omejenimi finančnimi sredstvi, zato so se za razvoj novih modelov zanašali predvsem na sodelovanja. Podpisali so dogovor s skupino Fiat, s katero so razvijali prihodnji prestižni model 9000, v zameno pa so na severnoevropskih trgih prodajali preimenovane modele Lancia (kot je bil Saab-Lancia 600). Ob ukinitvi modela 96 in postopnem krčenju ponudbe serije 99, ki je umikala prostor novi in večji seriji 900, so trgovci začeli močno pritiskati na vodstvo znamke, saj so v ponudbi nujno potrebovali nov in predvsem cenovno ugoden vstopni avtomobil.
Proizvodnja modela 99 se je v tistem času že v celoti preselila v finsko tovarno v mestu Uusikaupunki, kjer so si lokalni delavci na vsak način prizadevali ohraniti obratovanje. Leta 1984 so Finci predlagali osvežitev modela 99 z nosom novejše serije 900, a je direktor Saaba Sten Wennlo to idejo zavrnil, saj naj bi bil takšen avtomobil oblikovno preveč podoben precej dražjemu modelu 900. Odločil se je za preprost trik in z minimalnimi razvojnimi stroški združil sprednji del starejšega modela 99 ter zadek dvovratne limuzine 900, s čimer se je rodil novi vstopni model, poimenovan Saab 90.
Nenavadne proporce in zasnova so sprva vzbudile negodovanje pri nekaterih trgovcih, ki avtomobila sploh niso želeli postaviti v razstavne salone, a jim je Wennlo zato postavil stroge ultimate glede ostalih modelov, zato je Saab 90 v začetku leta 1985 uradno zapeljal na ceste. Prodajali so ga na omejenem številu evropskih trgov, predvsem na Švedskem, Finskem, v Nemčiji, Veliki Britaniji in na Nizozemskem, z zanesljivo tehniko in preverjenim motorjem, ki je ponujal 74 kW (100 KM) moči ter 161 Nm navora, je finski Frankenstein, kot so ga ljubkovalno poimenovali, prepričal predvsem starejše voznike. Da bi obdržali izjemno nizko osnovno ceno, je bil seznam dodatne opreme zelo skromen in je obsegal le petstopenjski menjalnik, kovinsko barvo ter strešno okno. Proizvodnja se je po le dobrih 25.000 izdelanih primerkih zaključila leta 1987.
