Kar je bilo še pred slabim desetletjem skoraj nemogoče, je danes povsem izvedljivo. A to še vedno ni za tiste, ki ne marajo presenečenj.
Morski oddih na hrvaški obali je za številne Slovence prava poletna tradicija. Nič manj tradicionalne niso debate z družino in prijatelji, ko se vrnemo domov – vročina, neizprosna gneča, visoke cene in, bognedaj, toplo pivo. Ker smo o vsem tem letos slišali že preveč, se bomo v tokratni reportaži posvetili nekoliko novejšemu dopustniškemu izzivu: poti na morje z električnim avtomobilom.
Sliši se trivialno. Baterijo napolnimo do konca, se odpravimo na pot in po potrebi naredimo hiter postanek za polnjenje. Vse skupaj postane še enostavneje, če v račun vzamemo avtomobil, ki se nam je ponudil za letošnjo odpravo. To je seveda Zeekr 001, premijski shooting brake kitajskega porekla, ki z baterijo z neto kapaciteto 94 kWh obljublja zavidljivih 580 kilometrov dosega po merilnem ciklu WLTP. Po obljubah sodeč bi iz Prlekije do Paga, kamor smo se tokrat odpravili, morali prispeti z dovolj veliko zalogo energije, da bi se lahko pripeljali celo nazaj do Slovenije. Verjemite, če bi bilo zares tako enostavno, tega članka danes ne bi pisal. Čeprav je sama vožnja skoraj enaka kot z “navadnim” avtomobilom, je treba bistveno več pozornosti nameniti načrtovanju. Za razliko od bencinskih servisov, ki jih na poti srečamo na vsakih deset ali celo manj kilometrov, so polnilnice za električna vozila zaenkrat še precej večja redkost – zlasti tiste z enosmernim tokom (DC), ki jih večina pozna pod izrazom “hitre polnilnice”.
Čeprav bi naš testni Zeekr z nekaj varčevalnimi ukrepi pot do Paga zmogel brez postanka za polnjenje, smo se raje odločili za strategijo z enim vmesnim polnjenjem in manj strahu pred prazno baterijo. Da bi se izognili gneči na polnilnicah, in ker je naša nastanitev to dopuščala, smo se na pot odpravili v popoldanskih urah. Tako smo ob peti uri popoldne Zeekrjev 539-litrski prtljažnik naložili z vso mogočo kramo in kakšnih petnajst minut pozneje zapustili domačo Prlekijo. Sledilo je 300 kilometrov pretežno avtocestne vožnje, za katero je Zeekr 001 tako rekoč narejen. Navsezadnje gre za grand tourerja, ki predvsem po zaslugi zračnega vzmetenja in dolge medosne razdalje zagotavlja udobje na izjemno visoki ravni, če to še ni dovolj, pa lahko voznik in sovoznik izbirata med kar šestimi načini masaže. Tudi potniki zadaj, ki so na daljših poteh običajno tisti z največ pripombami, so tokrat naravnost uživali v prostornosti zadnje klopi. Majhen zaslon pod šobami klimatske naprave jim namreč omogoča lasten nadzor nad ambientalno osvetlitvijo ter celo nekaj nadzora nad avdio sistemom. No, slednje je le pogojno dobro.
Sledil je postanek, ki ga morajo lastniki električnih vozil, namenjeni v Dalmacijo, prej ali slej opraviti – polnjenje. Za številne potnike ta poteka v Gospiću, ki je sicer vse prej kot turistična destinacija, vendar je dodobra založen s hitrimi polnilnicami ponudnikov Tesla, Ionity in Qelo. Tokrat smo se odločili za Qelo, saj je v času naše odprave ponujal ugodnejšo ceno kot konkurenčni Ionity, hkrati pa je bilo 300 kW moči na priključku CCS2 več kot dovolj za našega Zeekrja. Na tej točki pa so se stvari zapletle. Ker izbrana polnilnica ne podpira neposrednega plačila z bančno kartico, smo morali sejo polnjenja začeti prek aplikacije. Naš načrt A je bila aplikacija Qelo, a smo naleteli na težave z avtorizacijo telefonske številke. Zato smo hitro posegli po načrtu B – slovenski aplikaciji Gremo na elektriko, kjer smo skrivali asa v rokavu: že aktiviran uporabniški račun! Odlično, zdaj bo šlo kot po maslu, smo sklepali. A po neštetih poskusih se seja polnjenja preprosto ni želela začeti. Dokler se ni polnilnica povsem nenadoma prebudila in začela delovati. Čeprav je aplikacija popolnoma zamrznila, se je avto polnil, in to precej hitro, s kar 170 kW moči.
Po uspešnem začetku polnjenja smo se, nasmejani do ušes, odpravili do bližnje kavarne kakšnih sto metrov stran, kjer smo si naslednjo uro krajšali čas. Ko smo se vrnili, so naši nasmehi povsem zbledeli – Zeekr se je napolnil le do 58 %! Očitno je bila težava v komunikaciji med polnilnico in aplikacijo dovolj resna, da se je polnjenje po pičlih šestnajstih minutah samodejno zaustavilo. Naj pojasnim – cilj tokratnega postanka je bil nabrati čim večjo zalogo energije za vožnjo po Pagu, saj lahko tamkajšnje polnilnice preštejemo na prste ene roke. Z 58-odstotno napolnjenostjo smo sicer varno in brez vsakršnega stresa prispeli na cilj, vendar smo bili kmalu po prihodu zopet prepuščeni svoji iznajdljivosti. Obstajala je možnost, da baterijo do konca napolnimo na sosednji polnilnici Ionity, a se za to opcijo nismo odločili, češ da bo trenutna zaloga povsem zadostovala. Pozneje se je izkazalo, da smo s tem storili napako.
Na Pag smo prispeli v poznih večernih urah z 19 odstotki energije v bateriji, kar je zadoščalo za dobrih sto kilometrov ležerne vožnje. Za nekaj kratkih skokov po otoku je to povsem dovolj, a bilo je jasno, da bomo morali kmalu poiskati polnilnico. Tukaj pa se je začela nova težava – na vrhuncu turistične sezone je prosto priključno mesto tako rekoč nemogoče najti. Tudi če razpoložljivost spremljate prek aplikacij (Google Maps, eSpots, Gremo na elektriko itd.), obstaja velika verjetnost, da bo polnilnica ob vašem prihodu že zasedena. Verjamite, to se mi je med dopustom zgodilo večkrat. Na koncu pa se nam je sreča le nasmehnila; ne le, da smo našli prosto polnilnico, uspelo nam je ujeti celo eno izmed zgolj dveh na celotnem otoku, ki omogočata hitro polnjenje z enosmernim tokom (DC). Njena moč je bila sicer omejena na 50 kW, a to je še vedno precej bolje kot počasnejši izmenični tok. Po dobrih dveh urah je bil Zeekr ponovno napolnjen do 100 %, tokratni postopek pa je na srečo minil povsem brez zapletov.
Dopust vedno prehitro mine in nič drugače ni bilo z našim, zato se je bilo prej ali slej treba odpraviti proti domu. Ker pa smo morali testnega Zeekrja vrniti še pred prihodom v domačo Prlekijo, je bila naša prva vmesna destinacija tokrat Ljubljana. Slovenska prestolnica je od Paga oddaljena “le” 270 kilometrov, kar je pomenilo, da nam avtomobila na poti sploh ne bo treba polniti. Za povratek smo izbrali alternativo, ki se zdi za voznike električnih avtomobilov bistveno bolj smiselna – trajektno linijo Žigljen-Prizna. Ta odločitev pot skrajša za okroglih sto kilometrov, prav ta razdalja pa v praksi pogosto odloča o tem, ali bomo avto brezskrbno priklopili šele doma ali pa bomo prisiljeni iskati drage hitre polnilnice ob avtocesti. Obstaja pa še dodaten plus, ki ni pisan na kožo zgolj lastnikom električnih vozil: ker se ob izkrcanju držite dobre stare Jadranske magistrale vse do Reke (oziroma do Senja, če potujete proti vzhodu države), se izognete precejšnjemu znesku cestnin. Prihranek, in še kakšen evro zraven, sicer v celoti pogoltne strošek vozovnice za trajekt, a vožnja po tej trasi ima nedvomno smisel. V zgodnjih jutranjih urah, ko je cesta še prazna, se izkaže za presenetljivo zabavno – še posebej, če sedite za volanom 544-konjskega športnega grand tourerja, kakršen je Zeekr 001.
Pod črto: izlet na morje z električnim avtomobilom morda res ni za vsakogar, je pa dandanes že povsem izvedljiv. Moj nasvet je preprost – načrtujte, načrtujte in še enkrat načrtujte. Ne zanašajte se slepo na polnjenje na naslednji polnilnici, če te lokacije še ne poznate iz prve roke. Če pa vaša končna destinacija ponuja možnost zasebnega polnjenja, se takšna pot pravzaprav skoraj ne razlikuje več od tiste s klasičnim avtomobilom z motorjem na notranje zgorevanje.
