Kdor mora dirko pričeti povsem iz ozadja ali celo iz boksov, ta lahko običajno pokoplje svoje upanje na morebitno uvrstitev na stopničke. Tega se je v Hockenheimu na lanski dirki zavedal tudi osmoljenec Sebastian Vettel. Mnogi navijači Formule 1 so takrat tiho v sebi menili: “Le korajžno Sebastian, kajti Formula 1 pogosto ni povsem normalna.” Dokaz tej trditvi smo dobili na spektakularni kaotični dirki za VN Nemčije. Vettel je drvel iz začelja vse do drugega mesta, le Max Verstappen je v cilj pripeljal pred njim.
V Abu Dabiju leta 2012 je Vettel, takrat še v službi Red Bulla, pokazal podobno sijajno vožnjo iz začelja. Dirko je pričel kot predzadnji (Pedro de la Rosa je takrat startal iz boksov), na koncu pa se je veselil tretjega mesta in uvrstitve na stopničke. Nemec je na stezi prehitel 15 dirkačev (preostanek mu je uspel ob menjavi koles in s tem povezano premaknitvijo mest), toda to ni rekord.
Na dirki za VN Velike Britanije je Argentinec Roberto Mieres s svojim Maseratijem startal z mesta številka 32, na koncu je osvojil šesto mesto. Pomeni, da je na dirki pridobil 26 mest! Na isti dirki je njegov rojak Onofre Marimon startal kot 28., na koncu bil tretji, kar pomeni pridobitev 25 mest. V Estorilu leta 1993 je Damon Hill s svojim Williamsom s startnega mesta 26 napredoval vse do drugega mesta, pomeni pridobitev 24-ih mest. To so tudi prvi trije v zgodovini Formule 1, ki so na eni dirki pridobili največ mest.
Tukaj je še nekaj izjemnih dirkačev, ki so pridobili ogromno mest na eni dirki.
23 pridobljenih mest
Nelson Piquet v Mehiki leta 1987 – iz 25 na 2
22 pridobljenih mest
Ronnie Peterson v ZDA leta 1972 – iz 26 na 4
Nigel Mansell v Franciji leta 1989 – iz 24 na 2
Christian Danner v ZDA leta 1989 – iz 26 na 4
Michael Schumacher v Italiji leta 1992 – iz 25 na 3
21 pridobljenih mest
Emerson Fittipaldi v ZDA leta 1980 – iz 25 na 4
Carlos Reutemann v Italiji leta 1980 – iz 24 na 3
John Watson v ZDA leta 1983 – iz 22 na 1
Niki Lauda v ZDA leta 1983 – iz 23 na 2
20 pridobljenih mest
Keke Rosber v Evropi leta 1985 – iz 23 na 3
Jenson Button v Kanadi leta 2011 – iz 21 na 1
Sebastian Vettel v Abu Dabiju leta 2012 – iz 23 na 3
Alain Prost (1984) in Nigel Mansell (1989) sta uspela, da po startu dirke iz boksov napredujeta na drugo mesto. Na dirki za VN ZDA leta 1983 v Long Beachu je dirkaču McLarna Johnu Watsonu uspela mojstrovina, da iz 22. startnega mesta prvi prečka ciljno črto in zmaga. Na McLarna takrat po kvalifikacijah nihče ne bi stavil niti centa. Watsonov moštveni kolega Niki Lauda je iz 23. mesta napredoval vse do končnega drugega mesta.
Še ostali zmagovalci od daleč zadaj:
Rubens Barrichello je dirko v Hockenheimu leta 2000 dobil z 18. startnega mesta. John Watson (že spet on) je v Detroitu leta 1982 zmagal s 17. startnega mesta, kot je to storil tudi Kimi Raikkonen leta 2005 v Suzuki. S 16. startnega mesta sta zmagala Jackie Stewart v Kyalamiju leta 1973 in Michael Schumacher v Spaju leta 1995. S 15. startnega mesta je leta 2008 v Singapurju zmagal Fernando Alonso, toda to je bila drugačna zgodba. S 14. startnega mesta pa so zmage osvojili Alan Jones na Österreichringu leta 1977, Olivier Panis leta 1996 v Monaku, Johnny Herbert leta 1999 na Nürburgringu, Jenson Button leta 2006 na Hungaroringu in Lewis Hamilton leta 2018 v Hockenheimu.
Veličasten, čeprav tukaj ne gre za zmagovalca, pa je dogodek iz leta 1967. Jim Clark je dirko v Monzi pričel kot prvi in tudi vodil, a je moral zaradi poškodovane gume v bokse. Menjava ga je stala en krog. Škot se je na dirko znova vrnil kot 16. A potem je Clark zažigal en rekord steze za drugim, nadoknadil izgubljeni krog in se v zadnji krog celo odpravil kot vodilni. Na žalost je v svojih rekordnih krogih porabil preveč goriva in zaradi tega je komajda prišel v cilj, a vseeno kot tretji. Tifosiji so ga slavili kot da bi zmagal na dirki v Ferrarijem.
