Ko Lewis Hamilton zapusti Mercedesov bivalnik, se sooči z nešteto fotografskih objektivov. Niti minuta ne mine, da ga ne bi nekdo zmotil. A njegovo osredotočanje je vedno že pri naslednji nalogi, naslednjem pogovoru ali naslednjem krogu. Britanec namreč tudi izven steze ne izgublja časa. “Imam okno osredotočenosti, ki traja 23 minut,” je kolegom iz BBC izdal šestkratni svetovni prvak. To je vsekakor presenetljivo, kajti Britanec mora pogosto dve uri v tesnem prostoru pri hitrosti 300 km/h pokazati največ kar zmore. Toda Lewis takoj doda, da se teh 23 minut navezuje na vse aktivnosti izven kokpita.
Njegov čas je dragocen, zato ga želi kar se najmanj zapravljati. Zaradi tega se Hamilton tudi pred intervjuji v dirkaškem koncu tedna pogovarja s Jamesom Allisonom, tehničnim šefom Mercedesa ali pa z inženirji. Tudi na intervju s kolegi iz BBC, ki je bil opravljen konec lanskega novembra, je nekoliko zamudil. “Ravnokar sem se pogovarjal z Jamesom, ti možakarji so tako pametni. Njihova inteligenca je v primerjavi z mojo v neki drugi stratosferi,” tako Hamilton o inženirjih ekipe. Da bi simbioza med dirkačem in inženirjem dobro delovala, poskuša razumeti vse detajle.
Kot dirkač pa enostavno razmišlja drugače. Zaradi tega so zamudni sestanki v Brackleyu ali tudi na dirkaških koncih tedna odločilni. Kajti za zaprtimi vrati centrale poskuša dirkač Hamilton razumeti in istočasno pojasniti. In to lahko včasih traja dlje. “Ti možakarji lahko sedijo ure in so osredotočeni. Moje okno osredotočenosti je nekje 23 minut. Ko to dosežem, mi začne brneti v glavi,” priznava Hamilton. In takrat je nujno potreben premor, da bi lahko po njem sprejel nove informacije. “Takrat jim povem: ‘Fantje, grem na stranišče in po kavo in takoj bom nazaj.’ In potem lahko gre znova naslednjih 23 minut naprej.“
Vendar pa to nima opravka s tem, da šampion ne bi poslušal. “Moja glava se takrat enostavno izključi.” In s časom se je lahko prilagodil tej posebnosti. Naučil se je, kako lahko izvleče maksimum iz lastne sposobnosti, tudi izven steze. “Ko sem sprva opazil, da izgubljam osredotočenost, sem moral nujno narediti kratek premor.” Razpon pozornosti variira, pripomni 35-letnik. Namesto da bi se mučil skozi te sestanke, se želi raje na novo osredotočati. Da je časovno omejen v dovzetnosti, je Hamilton opazil že v času šole (John Henry Newman School v Stevenageu). Toda takrat majhen Lewis ni mogel enostavno zapustiti razreda. “Zaradi tega sem kar nekaj zamudil.” To se mu danes ne more več zgoditi.
