Zakaj morajo biti vozniki vrhunsko telesno pripravljeni?
Vozniki so vedno znova izpostavljeni velikim silam, tako pri pospeševanju kot pri zaviranju. Pospeševanje z mesta poskrbi za 2G pospeška, zaviranje na koncu startno-ciljne ranine za 6G pojemka, od tega že 1G prejmejo, ko stopijo s plina.
Sile v ovinkih so še bolj brutalne, saj na nekaterih stezah vozniki v ovinkih občutijo tudi šestkratnik svoje mase. Za primer vzemimo Lewisa Hamiltona na VN Toskane, ki je v ovinkih 6, 7 in 8 doživel sime med 4,9 in 5,6G. Njegov moštveni kolega Valtteri Bottas je skozi slavno Parabolico v Monzi občutil silo 5,2G.
Za dirko morajo imeti dirkači dobro natrenirane mišice vratu, trupa in nog ter dovolj kondicije, da lahko upravljajo z dirkalnikom enako v prvem in zadnjem krogu dirke. Pomembna je tudi kardio vadba, saj se srčni utrip med dirko dvigne tudi do 170 utripov v minuti, ker je več, kot večina zdravih odraslih doseže med tekom.
Ni pa vse v moči. Še ne tako zelo dolgo nazaj so morali dirkači biti čim lažji, kar je bilo še posebej težko za višjerasle voznike, ki so morali močno omejevati kalorije v svoji prehrani. Od leta 2019 dalje je arbitrarno določeno, da morata sedež in voznik tehtati najmanj 80 kilogramov, kar pomeni, da morajo vsi, ki so lažji od 80 kilogramov, v dirkalniku imeti nameščen dodaten balast.
Sama dirka je vedno ekstremno okolje, še posebej, kadar je vroče. Lewis Hamilton je razkril, da je Singapurju med dirko izgubil štiri kilograme telesne mase. V času dirke voznik tudi do 1.200-krat pritisne na stopalko zavore. Ekstremne okoliščine nastanejo tudi, ko pride do trka, kjer do izraza še posebej pride fizična pripravljenost. Ko je Romain Grosjean trčil v ogrado na VN Bahrajna, je prenesel pojemek v višini 53G. Robert Kubica je na VN Kanade leta 2007 v trku prenesel silo 75G.
