Trideset let po očetovem debiju je svoj prvenec v Formuli 1 dočakal tudi Mick Schumacher. Okoliščine so vseeno drugačne, Mick je z letos nekonkurenčnim Haasom na kvalifikacijah zasedel predzadnje mesto, medtem ko je Michael z Jordanom v Spaju leta 1991 zasedel senzacionalno sedmo mesto.
Kar se družine tiče, je Mick v Bahrajnu popolnoma sam, kar bi najverjetneje bilo povsem drugače, če bi bil oče Michael zdrav. “Michael je bil vedno zelo zaščitniški do otrok,” razlaga Gerhard Berger, ki dodaja: “Micka pravzaprav poznam že od takrat, ko se je rodil in zelo sem vesel, da mu je uspelo priti v Formulo 1. Vsi vemo, kako tragična je zgodba z njegovim očetom in v veliko zadovoljstvo vsem je, da mu je uspel ta veliki korak.”
Prepričani smo lahko, da bi v primeru, če ne bi bilo tiste usodne smučarske nesreče, pri Schumacherju gledali podobno zgodbo kot v primeru Maxa in Josa Verstappna, ki je bil leta 1994 nenazadnje tudi Schumacherjev moštveni kolega pri Benettonu.
Berger je prepričan, da bi Michael večino časa preživel ob robu stez za karting in nižjih serij, da bi čimbolj pomagal svojemu sinu in “vsekakor bi bil prisoten tudi v Formuli 1 ter Micku pomagal z nasveti”. Na pomemben aspekt v zvezi z mlajšim Schumacherjem opozarja tudi Toto Wolff, ki pravi: “Fanta bi morali pustiti čimbolj pri miru. Ima talent in delovno etiko, rabi samo mir, da se lahko razvija.”
